Mnogi vrsto let, nekateri celo celotno življenje, ostajajo v razmišljanju, da je življenje nekaj, kar se jim dogaja, oni pa mu lahko le nemočno sledijo in upajo na najboljše. Zdi se, da so le igralci v igri življenja, ki igrajo vloge, določene po vnaprej napisanem scenariju, ki ga je napisal nekdo drug. Do nekaterih je bil prizanesljivejši, naklonil jim je dobro vlogo; vlogo, v katerih jih spremljajo sreča, zadovoljstvo in obilje. Do drugih je bil manj prizanesljiv, naklonil jim je številne izkušnje bolečine in trpljenja, zapisal scenarij tako, da se nenehno vrtijo v krogu žalosti, razočaranja in podoživljajo ene in iste neprijetne izkušnje.
Nismo žrtve, smo akterji.
Bi verjeli, če rečem, da smo ta scenarist pravzaprav mi sami, scenarij pa so naša prepričanja? Eno pogostejših je, da naše počutje določajo zunanje okoliščine in ljudje, ki nas obdajajo, da je torej naše zadovoljstvo odvisno od ugodnih življenjskih okoliščin, ne pa od tega, kako te okoliščine dojemamo.
Poglejmo preprost primer. Oseba A ob izgubi zaposlitve prične obupavati, razmišljati o naporu, ki ga bo treba vložiti v iskanje nove zaposlitve, razočaranjih, ki jo na tej poti čakajo, strahu ob razmišljanju o izzivih novega delovnega mesta itd. Ob tem razmišlja o nehvaležnosti zdaj že bivšega delodajalca o tem, kako se je v službi velikokrat žrtvovala, opravljala nadurno delo, vse le zato, da bi delodajalec dobro služil. Oseba B ob izgubi zaposlitve razmišlja, kako bo zdaj plačevala vse položnice in v želji, da se ne znajde v prehudi finančni stiski, išče informacije o novih priložnostih. Sprašuje prijatelje, išče informacije po spletu in razmišlja, katere svoje talente bi lahko unovčila in ob tem tudi nekaj zaslužila. Verjame, da je svoje delo opravljala dobro in ne dvomi, da ji bo uspelo najti novo zaposlitev. Na enak način bi lahko opisovali tudi razmišljanje in delovanje osebe C, D in če želite še E.
Življenje nam nenehno ponuja lekcije, na nas pa je, da jih osvojimo
Od koga (ali česa) je torej odvisno naše razmišljanje? Verjamem, da le od nas. Nešteto je primerov, v katerih različne osebe na prvi pogled izkušajo zelo podobne situacije, vendar jih vsaka od njih razume in doživlja po svoje ter v skladu s tem razumevanjem tudi deluje. Mnogo je priložnosti v življenju, ko se lahko vdamo razmišljanju žrtve ali pa izberemo razmišljanje akterja. V prvem primeru se bomo ob situacijah, ki jih doživljamo kot neprijetne, spraševali, čemu se to dogaja prav nam, zakaj so vsi ostali rojeni pod srečno zvezdo, le mi ne, in zakaj se usoda tako kruto poigrava z nami. Mnogo boljše vprašanje bi bilo, kaj me življenje skuša naučiti, kaj je lekcija, ki se skriva v dotičnem dogodku in kako jo lahko osvojim. Pa tudi, kaj dotična situacija pove o meni.
Če se navežem na zgornji primer – kaj pove o meni izguba zaposlitve? Da imam smolo v življenju in da me drugi le izkoriščajo? Da nisem dovolj dobra in sposobna? Ali pa morda nič od tega in izguba zaposlitve pomeni le, da nekdo mojih znanj in izkušenj ni več potreboval. Iskanje odgovorov na ta vprašanja zahteva precej več truda kot iskanje na odgovorov na vprašanja žrtve. A vendar prinaša tudi večje obresti. In če vemo, da ljudje mnogo bolj kot podarjene stvari cenimo tisto, kar smo v življenju pridobili s trudom, potem je tudi to pravzaprav le še ena od lekcij življenja.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.