Dolgotrajna oskrba bi lahko postala stičišče generacij

»Ljudje, uporabniki dolgotrajne oskrbe, so zmedeni, saj ob novem zakonu ne vedo natančno, kakšne so njihove pravice, kako do njih priti, kaj je s pravicami, ki so jih imeli po prejšnjem zakonu. Zaradi ocenjevalne lestvice ne bodo imeli enakega dostopa do pravic kot doslej. Lestvica ni realna pokazateljica njihovih potreb, saj ni dovolj dobro testirana. Uporabniki in njihovi svojci se pritožujejo nad dolgimi čakalnimi dobami in nejasnostmi pri odločbah,« pove dr. Jana Mali, profesorica in mentorica na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani ter raziskovalka metod socialnega dela s poudarkom na delu s starimi ljudmi in njihovih potrebah po dolgotrajni oskrbi.

Nepovezanost otežuje celostno oskrbo

Novi zakon je po njenem prepričanju premalo usmerjen v nadgradnjo sistema pomoči, ki smo ga imeli doslej. Ne posveča se dovolj razvoju novih inovativnih rešitev pomoči starejšim, denimo paliativni oskrbi na domu. Pričakovala je, da bo novi zakon združil socialo in zdravstvo v enoten, uporabniku bolj prijazen sistem, ki bo združeval doslej znane pravice, uveljavljene že v prejšnjih zakonih.

Človek naj dobi dolgotrajno oskrbo takrat, ko sam presodi, da jo potrebuje, ne pa da drugi ocenijo, kakšno oskrbo potrebuje. In je od njih odvisno, ali prestopi prag za pridobitev oskrbe, ki ga določa novi zakon o dolgotrajni oskrbi. »To ne pomeni, da če ne prestopiš zakonskih meril o pomoči, da je ne potrebuješ. Še vedno jo, a je po novem zakonu ne boš dobil, kolikor jo potrebuješ. Ker ne boš prestopil praga, ki ga določa zakon, boš moral za pomoč, ki jo potrebuješ, plačati,« pojasnjuje Malijeva svoje pomisleke o pomanjkljivostih nove zakonodaje o dolgotrajni oskrbi, o katerih je razmišljala že leta 2013 v svoji monografiji Dolgotrajna oskrba v Mestni občini Ljubljana. Ta je bila prva sistematična obravnava oskrbe v našem prostoru in je bila kasneje podlaga za razprave o aktualnem nacionalnem Zakonu o dolgotrajni oskrbi.

Preberite tudi: Ko bolnišnična postelja postane čakalnica za prosto posteljo v domu starejših

Foto: Freepik

Okrepiti medgeneracijsko sodelovanje

Možnost brezplačne e-oskrbe na domu kot ene od pravic iz novega zakona o dolgotrajni oskrbi, ki velja od julija 2025, je po sogovorničinem mnenju ena od dobrodošlih, prijaznih rešitev. Opaža pa, da tehnikom, ki razvijajo tehnologijo, manjkajo informacije o uporabniški izkušnji, s katero bi sistem lahko bolj inovativno nadgrajevali. Podrobna analiza življenja uporabnikov in njihovih potreb bi pomagala usmerjati razvoj tehnologije e-oskrbe v še primernejše rešitve.

Več upoštevanja uporabniške izkušnje bi prišlo prav tudi snovalcem zakona, saj socialnega dela ne moreš razumeti brez stika z ljudmi na terenu. »Učinkovitost Zakona o dolgotrajni oskrbi bomo lahko kakovostno nadgrajevali, če bodo njegovi avtorji upoštevali vse, kar stroka že pozna in razvija, in kar smo socialni delavci že popisali v številnih knjigah,« poudarja Malijeva, hkrati pa opozarja tudi na nujnost družbene skupnosti, da se glede na demografske projekcije naraščanja starejše populacije z njo nauči tesneje živeti in se več družiti. Tako bi lažje razumeli njihove potrebe. Seveda pa bi ob tem tudi starejši morali bolje spoznavati mlade in omiliti stereotipne predsodke o njih.

Tempo sodobnega življenja nas oddaljuje od starejših

Nujna, dalje razmišlja sogovornica, bi bila večja aktivacija skupnosti za izboljšanje medgeneracijskih odnosov, saj današnji tempo življenja mlajše generacije oddaljuje od starejših. Tak tempo potiska družbo v to, da nismo več empatični ljudje. Če nimaš stika s starejšo generacijo, je ne razumeš.

Večji poudarek bi moral biti na prostovoljnem delu mladih s starejšimi, pa tudi na sožitju z ljudmi z demenco, ki jih nameščajo v zaprte oddelke raznih institucij. Družbo bi bilo treba bolj usmeriti v to, da se z njimi da živeti; zgledovali bi se lahko v tujini, kjer obstajajo skupnosti, ki živijo z ljudmi z demenco. Dolgotrajna oskrba bi lahko postala stičišče generacij, je želja dr. Malijeve.

Poklicem znotraj dolgotrajne oskrbe bi bilo treba dati večjo veljavo

Odločevalske strukture bi po njenem mnenju morale pozornost usmeriti tudi v to, kako pravice po novem zakonu o dolgotrajni oskrbi širše vplivajo na družino in celotno družbo. Recimo na zaposlovanje žensk, saj so storitve oskrbe bolj v domeni njih.

»Zakon je pisan s predpostavko, da kadrovskih težav pri oskrbi ni, a vemo, da so te velike. Poklicem znotraj dolgotrajne oskrbe bi bilo nujno treba dati večjo veljavo; če ljudje ne bodo dobili primernega plačila, zakon ne bo mogel učinkovito delovati. Sistem je formalno res zaživel, vendar bo njegova dejanska kakovost odvisna od izvedbe na terenu in od tega, ali bodo spremembe zaživele v praksi,« ima pomisleke sogovornica.

Foto: Freepik

Zanimanje za znanje za delo s starejšimi se povečuje

Ko je Jana Mali vpisala študij socialnega dela, zanj med mladimi ni bilo večjega interesa. Spominja se, ko je bila kot mlado dekle na sprehodu s svojo staro mamo, ki je hodila s pomočjo bergel, da so se njeni vrstniki obračali za njima in spraševali: »Kaj pa ta dela s to starko?« Tudi to je bil v njeni podzavesti eden od vzgibov, da se je kasneje posvetila študiju socialnega dela.

V zadnjem desetletju ali dveh se je tak odnos večinoma izboljšal, Malijevo pa zlasti veseli, da se študenti vse več odločajo opraviti obvezno prakso na področju socialnega dela s starimi ljudmi. Socialnega dela se ne moreš naučiti le iz knjig, temveč ga moraš preizkusiti oziroma doživeti tudi v praksi. V zadnjih dveh letih študija je v študijskem programu tudi več predmetov, usmerjenih v delo s starejšimi, na magistrskem študiju pa je na izbiro modul, v katerem se študenti lahko še bolj posvetijo temam o delu s starejšimi. Da so njihovi študenti vse bolj naklonjeni delu s starejšimi, kažejo tudi diplomske naloge – že okoli 40 odstotkov jih obravnava to temo.

Preberite tudi: Poklic, ki zahteva srce, ne le znanje: zgodba iz doma starejših

Starost sprejeti kot normalen del življenjskega cikla

Da bi čim širše predstavili delo s starejšimi, so v sodelovanju z AGRFT (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo) posneli film o življenju ljudi z demenco v domu za starejše, s poudarkom na razmisleku, kaj bi lahko spremenili, da bi bilo njihovo življenje bolj kakovostno.

A delo v domovih za starejše ne bi smelo biti usmerjeno samo na starejše; vanj je treba vključiti tudi delo z njihovimi sorodniki, pa tudi z zaposlenimi v domu. Socialni delavci so nekakšni mediatorji, ki imajo v domovih različne vloge, njihovo delo pa lahko prinese tudi dobrodošle inovacije.

»Naše življenje ni popolno, če ne doživimo starosti. A je večji del družbe še vedno naklonjen prikrivanju let z glajenjem gub, raznimi operacijami in drugimi posegi v naravni tok življenja, ki odrivajo starost kot normalen del življenja,« še meni naša sogovornica, dr. Jana Mali, ki si je pri svojem raziskovalnem delu zastavila nalogo izboljšati položaj starejših v družbi.

Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba se začne v porodnišnici: zgodba, ki nas čaka vse

_____________________________________________________

Zavod Mojaleta.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in jo sofinancira Evropska unija v okviru projekta Odpornost medijev. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija, niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.