Kot zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani je uveljavila andragogiko kot akademsko disciplino. Njeno delo je zaznamovano z inovativnimi pristopi k učenju in poudarkom na vseživljenjskem izobraževanju.
Leta 1985 je na njeno pobudo nastala prva Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje, ki je postala zgled za podobne ustanove po svetu. Poleg tega je soustanoviteljica Inštituta za disleksijo, kjer se zavzema za prepoznavanje in podporo posameznikom z njo, poudarjajoč njihove prednosti v sodobni družbi. Za svoje delo je prejela številna priznanja, med drugim državno odlikovanje Red za zasluge Republike Slovenije. Prejela je tudi najvišje mednarodno priznanje: bila je sprejeta V hišo slavnih andragogov sveta Mednarodne organizacije za izobraževanje odraslih (ICAE) na Oklahoma Univerzi leta 2019.
V tem intervjuju z njo boste našli modrost, jasno družbeno kritiko in predvsem tisto toplo človeškost, ki pove: življenje je lepo, dokler hodiš z odprtimi očmi in srcem.
Kaj vam pomeni obdobje po upokojitvi?
Zame upokojitev ni bila konec, ampak prelomnica – začetek novega poglavja. Mnogi si predstavljajo, da greš v pokoj in potem kar obstaneš. Ampak če takrat ne začneš zares živeti, kdaj pa potem? To je čas, ko se osvobodiš urnikov, ko ti nihče več ne narekuje ritma dneva. Lahko začneš raziskovati stvari, za katere prej nikoli ni bilo časa.
Kako skrbite za svojo umsko kondicijo?
Sledim svojim interesom. Starejši imamo dovolj izkušenj, da lahko sledimo osebni vedoželjnosti.
Vsak dan si vzamem trenutek zase – za knjigo, za učenje nečesa novega. Rada se poglobim v zgodovino, ker me to vedno znova preseneti mi pove kaj novega. Preteklost mi veliko pove v naši prihodnosti. Če um ni aktiven, začne pešati tudi telo.
Zakaj menite, da je vseživljenjsko učenje tako pomembno?
Pomembno je, da ostajamo radovedni. Da se ne ujamemo v stare vzorce in rečemo: »Zdaj pa je to to.« To je nevarno. Ko prenehaš raziskovati, prenehaš rasti. In ko prenehaš rasti, počasi začneš ugašati.
Kakšen je vaš pogled na družbeni sistem, v katerem živimo?
Sodobni sistem še vedno prevečkrat deluje po logiki industrijske proizvodnje: vzgajamo ljudi, tako da so uporabni za delo, ne da bi razvijali njihov potencial. Včasih je bilo to jasno – potrebovali so ljudi za delo na tekočem traku. Danes pa je slogan: »Živi svoje sanje.« Vsak naj bi bil za nekaj talentiran – toda v praksi, v šoli je to drugače. Hitro poskrbijo, da otroku ubijejo enkratno osebnost, talente in s tem radovednost. Šola otroke formira in pošilja nazaj v industrijsko družbo, te pa ni več. Imamo že informacijsko družbo. Tisti, ki nimajo finančnega zaledja, težko uresničujejo svoje talente, ker nimajo možnosti za neformalno učenje.
Se vam zdi, da družba pogosto prezre ustvarjalnost posameznika?
Naj vam povem primer. Znanka z visoko izobrazbo, ki tekoče govori angleško, končala je mednaroden, visok multimedijski študij, je zaradi pomanjkanja priložnosti delala kot natakarica v bifeju. Uredila je prostor, vanj prinesla rože, vaze itd. – ustvarila je prijetno vzdušje. Ljudje so začeli prihajati, prostor je zaživel. Ko se je lastnik po dolgem času oglasil, je bil ogorčen: »To ni več moj lokal.« Vrgel jo je na cesto. Ustvarjalna pobuda je bila kaznovana. Ni bilo pomembno, da je prostor zaživel – pomembno je bilo, da ni bilo po starem, po njegovo.
V zadnjem času se veliko govori o zakonu o dolgotrajni oskrbi. Kakšen pa je vaš pogled nanj?
V zadnjem času se res veliko govori o njem, predvsem o tem, kdo ga bo plačeval in kdo izvajal. A zdi se, da gre znova za primer, ko breme pade na ljudi. Sem proti temu, da zakon obremeni vse enako – tudi tiste, ki že zdaj komaj preživijo. Parlament pogosto sprejema odločitve, ki udarijo po ljudeh, sami pa si medtem delijo kuverte.
To je zakon, ki naj bi pomagal – a v resnici obremenjuje. V drugih državah je dolgotrajna oskrba vključena v zavarovanje kot dodatna izbira. Pri nas pa bo plačilo obvezno za vse, tudi za tiste z najnižjimi pokojninami.
Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba v Sloveniji: ključni izzivi in poti do rešitev
Kakšen občutek imate ob trenutnem stanju sistema?
Sistem postaja vse bolj neodziven. Ljudje, ki ne ustrezajo kalupu, so potisnjeni na rob. Mladina ne gleda več poročil, ne bere časopisov. Tako se brani pred manipulacijami – ker se iz njih ne izve ničesar resničnega. Vsaka stran kriči svojo resnico, ljudje pa se vse bolj zapirajo vase.
Kaj bi bilo po vašem mnenju treba spremeniti?
Potrebujemo drugačen pristop. Tak, ki ne bo temeljil na kuvertah, poznanstvih in sistemu izključevanja. Potrebujemo pristop, ki bo videl človeka, njegovo ustvarjalnost, njegovo vrednost – in mu omogočil, da zaživi. Ljudje morajo sodelovati, mi jih pa bolno silimo, da samo tekmujejo. Skupnost postaja med ljudmi temeljni pojem. Sedaj šele čutijo, kako jo potrebujejo.
Kako vidite vlogo digitalizacije pri starejših?
Digitalni svet je danes vstopnica v družbo. Brez osnovnega znanja ne moreš do zdravnika, na banko, ne moreš si urediti osnovnih storitev. Mnogi starejši so zato popolnoma odvisni od drugih – od otrok, od vnukov. A ti nimajo vedno manj časa ali potrpljenja. In tako človek izgubi občutek samostojnosti, kar je lahko zelo boleče. Pomembno je, da se starejšim omogoči preprosto, dostopno učenje teh osnov. To ni luksuz, to je nova oblika pismenosti.
Preberite tudi: 10 korakov do digitalne varnosti: zaščitite svoj telefon, slike in osebne podatke
Dotaknili ste se tudi šolskega sistema. Kaj vas pri njem najbolj moti?
Imam občutek, da je naš šolski sistem še vedno preveč togo zastavljen. Otroci večino časa sedijo in si zapisujejo. Učitelji govorijo, učenci pišejo – včasih niti ne razumejo, kaj in zakaj. Manjkajo raziskovanje, sodelovanje, izkustvo. V tujini sem videla drugačne pristope. V Kanadi na primer otroci nimajo šolskih torb, ampak omarice v šoli. Delajo v skupinah, raziskujejo. Učenje tam ni pasivno, ampak doživeto.
Kaj bi v šoli morali bolj spodbujati?
Otroci si največ zapomnijo, kadar so dejavno vključeni. Če nekaj sami sestavijo, narišejo, poskusijo, bodo to znali in razumeli. Pomembna je radovednost, ustvarjalnost – to je gonilo znanja. Tudi napake so del tega. A pri nas je pogosto pomembneje, kaj učitelj reče, kot da otrok nekaj resnično razume. Mehanično memoriranje še vedno pri tolikih možnosti za učenje.
Tisti, ki pišejo učne načrte, pogosto nimajo stika z otroki. Ne vedo, kaj otroke zanima, kaj jih gane. Tisti, ki poučujejo, to vedo – a jih nihče ne vpraša. Odločitve pridejo od zgoraj, vse mora biti po pravilih. Tisti, ki bi res lahko nekaj spremenili, pa se pogosto utrudijo ali izgorijo. Stroka ni imela desetletja nobenega vpliva v šolstvu. Vedno je odločala politika. Danes se to zelo pozna šoli. Stari fevdi politične elite.
Kako sami ohranjate vitalnost in motivacijo za delo? Imate kakšen nasvet za naše bralce?
Delam to, kar me veseli – in zakaj bi s tem prenehala? Ko si mlad, gre vse hitreje. S starostjo pa si moraš vzeti čas in prilagoditi tempo. A če si radoveden in v tem uživaš, ni razloga, da bi se ustavil.
Torej gre tudi za notranjo naravnanost?
Seveda. Treba je odmisliti nepomembne skrbi. Ne mislim veliko na bolezni – čeprav pridejo z leti. Bolj pomembno je, da znaš reševati težave in da te ne zaustavijo. Če vidiš problem, ga poskusiš rešiti – in potem greš naprej.
Preberite tudi: Kaj pomeni zares živeti zase – in ne po pričakovanjih drugih
Imate kakšne posebne načrte za prihodnost?
Rada bi napisala knjigo o disleksiji. Slovencem želim približati knjige, ki sem jih sama brala – nisem le raziskovala, ampak sem jih tudi resnično doživljala. Obstaja veliko izvrstnih knjig, recimo s področja nevroznanosti ali pedagogike, ki govorijo o tem, kako se otrok razvija in kaj je disleksija. Gotovo je disleksija, ali močna desna polovica možganov, stvar informacijske družbe.
Zakaj vas to področje tako zanima?
Zanima me že dolgo – zlasti zaradi učnih težav, s katerimi sem se srečevala pri delu. Kot psihologinja in pedagoginja sem opazila, kako pogosto sistem prezre otroke z disleksijo. Včasih jih pošljejo kar v posebno šolo, češ da se ne znajo učiti. A pogosto gre le za drugačen način razmišljanja – in to ni nič slabega. Celostno, večstransko namesto samo linearno, kot deluje šola in zahodna civilizacija, ki propada. Center nove informacijske družbe bo Daljni vzhod, ker so ohranili primarno desno polovico možganov, medtem ko je bila zahodna civilizacija samo linearna in je slonela na levi polovici možganov, evolucijsko manj pomembni, vendar ne pozna intuicije. O tem so avtorji Univerze v Oxfordu, npr. Ian Macguilchrist in drugi.
Dislektiki pogosto razmišljajo intuitivno. Ne sledijo vedno standardnim postopkom, ampak pridejo do pravilnega odgovora na svoj način. Učitelj pa reče: »Kje pa je zapisan postopek?« In če ga otrok ne zna zapisati, ker je vse to hitro potekalo v njegovih možganih, mu rečejo, da je prepisoval, pred razredom ga osramotijo. To je velika krivica. Zlasti ker si mnogi postopkov ne zapomnijo, delujejo drugače – a niso nič manj sposobni.
In pravite, da jih pogosto prezgodaj »odpišemo«?
Tako je. Sistem pogosto ne podpira ustvarjalnosti, ki jo ti otroci prinašajo. Družba jih želi »normalizirati«, namesto da bi izkoristili njihovo posebnost. V tujini že obstajajo dobre prakse, ki spodbujajo takšne otroke – tudi pri nas bi jih morali bolj podpirati.
Se vam zdi, da imate zdaj več časa, da raziščete to temo?
Da. Ko sem še predavala, sem imela obveznosti – tudi če me je nekaj zanimalo, sem morala najprej poskrbeti za študente. Zdaj imam več svobode in sem se res želela v to temo poglobiti. Disleksija ni le težava, ampak tudi priložnost, da bolje razumemo različne načine mišljenja.
Preberite tudi: Disleksija, ot(r)ok skritih zakladov