Domačini vemo, da se nad gosto mejo megle blešči modro nebo in da sonce greje, žari in boža svet tudi tedaj, ko je Lendava še vsa mokra od bele odeje milijard meglenih kapljic. Zato se splača vzeti pot pod noge in kreniti po strmini že tam okoli desete ure. Kakor se vzpenjaš, se odpirajo čudoviti razgledi: živopisne črte vinogradov, iz katerih pikajo v nebo rdečkaste krošnje sadnega drevja, rumeno-zeleni nasadi akacije, cvetlične grede ob zidanicah, polne žametnic, aster, prvih krizantem, tu so tudi vrtički s paradižniki, papriko in zelišči … in klopotci, ki so umolknili, samevajo - pa čakajo, da jih bodo spravili v kleti ali na podstrešja do naslednjega leta. Najlepši so tisti leseni, izdelani v domačih mizarskih delavnicah, z velikimi ploščatimi lopaticami in okrašeni s košatim »repom« iz tankega vejevja, najpogosteje hrastovega. Peli so vse od srede avgusta do prvih dni oktobra, strašili škorce, da se ne bi v jatah lotili zrelega grozdja v vinogradih, in srne, ki se tudi rade posladkajo z zrelim grozdjem. Zdaj pa je poslanstvo živahnih znanilcev jeseni izpolnjeno in si lahko oddahnejo.
Hladni dopoldnevi postajajo vse tišji, zdi se, da se vsa pokrajina pripravlja na dolg zimski počitek. Toda čeprav je trgatev mimo, v vinskih kleteh po Lendavskih, Čentibskih in Dolgovaških goricah, ki obkrožajo naš obmejni kraj, živahno vre in kipi kot vse poletje ni. Vinogradniki se ubadajo z moštom, ki je pogosto muhasta zadeva, saj je treba bedeti nad njim kot nad razvijajočim se otrokom, ki nujno potrebuje vzgojitelja. Paziti je treba, da bosta sladkor in kislina v harmoničnem razmerju, če želijo imeti kvalitetne vrste vina. Po malem pa se ljudje pripravljajo tudi že na kuhanje žganja iz sadja, ki v pokrajini dobro uspeva: slive in hruške, seveda pa lahko pridelajo odlično žganje tudi iz tropin, ki so ostale od stiskanja grozdja. Ljudje tukaj so delavni, domiselni, manjka jim pa podjetnosti in dobre organizacije, da bi uspešno tržili svoje pridelke. Vinska pot, ki vodi iz centra mesta po gričih v več smereh, je med tednom samotna, ob vikendih pa srečaš manjše skupinice pohodnikov – a to je tudi vse. Ni stalnega, organiziranega dotoka obiskovalcev, zato so vinotoči in prijazne kleti največkrat prazni – če ne štejem lastnikov, seveda. Tako je pač, če si daleč proč od središč . Morda nas pa prav to rešuje. Imamo zagotovljen mir, tišino v naravi, ki vrača dobro z dobrim, imamo zelenja, kolikor hočeš, svež zrak, čudovito okolico, ki slovi po pestrosti, pisanosti in osupljivih razgledih vse tja do Pohorja, Boča, Donačke gore …
A če pokukate v naš kot »bogu za hrbtom«, boste prijazno sprejeti, kajti gostoljubje prekmurskih ljudi je že pregovorno, prav tako kot veselje do druženja, pesem, pripravljenost za klepet in odlična domača hrana: bograč, gibanica, meso iz tünke, golaž, langoši, pereci, slani kifli in še kaj …