Imam dva sinova, starejši je še doma, ima sindrom Mama hotel do poznih srednjih let. Mlajši pa je bil že od nekdaj bolj živahen in družaben. Včasih je kakšno dekle pripeljal domov, ko je prvič predstavil Ino, sem pa vedela, da je tista prava. Zaljubljenosti je sledila poroka, ljubezni je sledila nosečnost.
Koliko veselja! Tako z moje in moževe strani, kot tudi s strani njenih staršev. Ona je edinka. Zelo prijazno, simpatično dekle. V otroštvu ji ni ničesar primanjkovalo, živijo v veliki hiši. A mlada dva sta za poročno darilo dobila parcelo na zelo lepem kraju in dobropis, da sta lahko z njim novo hišo spravila pod streho. Tudi midva sva primaknila po svojih zmožnostih.
Lepo smo se razumeli. Ina je pripeljala v naše življenje še svoje starše in takoj smo se ujeli. Z Majo sva postali pravi prijateljici, tudi moža sta se razumela in večkrat smo nedelje preživljali skupaj. Ko smo izvedeli, da bomo dobili prvega vnuka, smo se, po Slovensko napili od sreče! Saj sva midve, tašči, najbrž težje čakali vnuka od njegovih staršev.
Jakob. Velik je bil 53 centimetrov in težak skoraj štiri kilograme. Zdrav, krepak. Podoben obema. In takoj se je zasidral v moje srce.
Potem pa so nastopile težave, ki jih znamo splesti le ženske. Kdo ga bo čuval? Zakaj Maja in zakaj ne jaz? Saj je ravno toliko moj vnuk! Kdo mu bo kupil lepšo igračko, kdo prve čevlje? Kdo mu bo kupil kolo?
Moža sta skomigala z rameni, midve z Majo pa sva dobesedno tekmovali za vnukovo naklonjenost. Kadar smo bili vsi skupaj, sva ga skoraj trgali ena drugi iz naročja.
»Počasi se umirita,« me je opozoril mož. »Tole vajino rivalstvo postaja moteče in očitno.«
Pa nisva odnehali. Prav po 'babje' sva stopnjevali najino tekmo in jezno pihali druga na drugo. Vse dokler starša Jakoba, ki je takrat imel že nekaj več kot leto dni, nista sklicala nujnega sestanka v njihovi lepi, novi hiši.
Seveda sem takoj pomislila, da je Ina spet noseča. Oh, kako čudovito. Še ena deklica. To bi bilo popolno!
Pa ni beseda tekla o nosečnosti, ampak sta mlada dva, pa tudi najina moža, prav jezno uperila pogled v naju.
»Počasi smo vaju že siti. Nehajta s to neumno tekmo. Kar naprej poslušamo, koga ima Jakob raje. Kar naprej prenašamo vajino tekmo, katera je boljša babica,« je pričela Ina, njen mož, moj sin!, ji je pritrjeval.
Tako mene kot tudi Majo, je sestanek nekako postavil na realna tla. Pogledali sva si v oči in obe skesano prikimali. Res je bilo. Vse, od prve do zadnje. Najina tekma, katero bo imel vnuk raje je bila zares nesmiselna. Brez besed sva zrli druga v drugo, nato pa sva se objeli. In s tem sva povedali vsi. Zaključili sva z najino tekmo.
Na glas so si oddahnili!
»Sedaj lahko končno v miru uživamo te dragocene trenutke,« je dejal moj sin.
»Ki so neprecenljivi. Jakob ima najboljše stare starše in lepšega otroštva ne bi mogel imeti,« je dodala še Ina.
Jaz in Maja sva zahlipali od sreče in se še kar držali za roki.
»Aja, pa še to! Noseča sem,« je z iskricami v očeh povedala Ina.
Sreda je na portalu MojaLeta.si rezervirana tudi za kolumne! Pošljite nam svoje misli, svojo zgodbo, kolumno, zapis o čemerkoli in objavili bomo, vam pa podarili lepo nagrado!
Svojo kolumno pošljite na naslov urednistvo@mojaleta.si, s pripisom Sreda je čas za kolumne!