Saj vem, kaj boste rekli, ko boste prebrali kolumno: "Nimamo napak samo starejši, samo poglejte današnjo mladino!"
To drži, vse je res, toda, ne pozabite, mladino ste vzgojili vi.
Zadnjič sem se po dolgem času peljal z avtobusom. Vstopila je priletna gospa. Že po mimiki obraza se je dalo ugotoviti, da pozna vse sosede in njihove zgodbe, da je na tekočem, s kom je bila nazadnje od Francke« tamlada«, ki že vrsto let vara moža.
Avtobus je bil poln, četudi ne bi bil, bi se gospa postavila pred mlade, ki so sedeli in brez vsake misli zrli skozi okno. "Današnja mladina! Nobenega spoštovanja do starejših ni več!" Je zagodrnjala.
Ker sem tako ali tako nameraval izstopiti na naslednji postaji, sem ji odstopil sedež. "Najlepša hvala, mladenič," me je laskavo ogovorila, čeprav jih štejem nekaj čez štirideset. Pokimal sem, toda ni mi dalo miru: "Poglejte tisto deklico, ki sedi. Kaj menite, je mogoče, da ima hude menstrualne težave in že sedi komaj, kaj šele stoji? Pa poglejte tistega mozoljastega dijaka, ki ima vesoljno jakno in frizuro »da-se-bog-usmili«. Kaj menite, je za njim neprespana noč, ker se je učil za težak test, ki ga je čakal danes? Ali res menite, da je vsa ta mladina na avtobusu le razvajena?"
Začudeno in z odprtimi usti me je gledala. Jaz pa sem ji pokimal v pozdrav in odšel.
Zadnjič sem srečal na hodniku Ano: "Kje imaš Matica?" sem povprašal po njenem sedemletniku. "K moji mami je odšel, zvečer pride," je povedala.
Anina mama je bila učni primer socializma. Razvajena kljub letom. Ana mi je večkrat potožila, kako se obnaša do svojega vnuka, do Matica. Opisal bom en primer:
Matic je pri stari mami. In ona ga čustveno izsiljuje: "Matic, si rad pri meni?"
Otrok prikima, kaj pa naj bi, nima še dovolj izkušenj, da bi zmagal v besednemu dvoboju.
"Si res rad pri meni? Boš prišel tudi jutri?"
Otrok prikima, kaj pa naj.
"Potem ne bom sama. Potem ne bom ves dan jokala."
In če Matic ne bi prikimal, bi mu stara mama povedala, da bo vso soboto prejokala, ker bo osamljena. Da upa, da bo zbolela in kmalu umrla, ker nikomur ni mar zanjo.
Ampak, Ana se vseeno trudi in upa na nek odnos s svojo materjo. Ne bom napisal zdrav odnos, ker to ni.
Še eno imam na zalogi!
Zadnjič sem bil v trgovini. Prodajalka pri blagajni je hitela na vso moč in se zraven trudila še z nasmeškom. Ni ona kriva, da njen delodajalec varčuje pri delovni sili in je zato vsak dan pri blagajni deset metrska vrsta. Da pa ljudje, ki naveličano stojijo na miru, se prestopajo iz ene noge na drugo in nervozno pogledujejo trgovko, če ji je morda zrasel še en par rok in bo delala enkrat hitreje, ni vrsta, mislijo nekateri starejši.
Ves čas se je smehljala, stopicala počasi mimo vrste, rahlo kimala, pogledala nikogar in se vrinila za tretjega čakajočega. Nekaj čakajočih je glasno zagodrnjalo, slišalo se je nekaj naveličanih vzdihov in to je bilo vse. Smehljajoča se starka ni bila edini primer. Marsikdo meni, da jim z dnem, ko jim začne teči penzija, pripada tudi poseben bonus in jim ni treba čakati v vrsti. Ker težko stojijo, ker se jim vrti v glavi ali pa jim šumi v ušesih ali pa, ker se jim mudi. Največkrat pa, ker vrste niso videli in niso vedeli, da se vrivajo.
Bi bilo res tako težko pogledati okrog sebe in reči: "Lahko, prosim, stopim naprej? Težko stojim, boli me kolk." Ali pa: "Me spustite mimo vrste, vrti se mi v glavi in mudi se mi?"
Prav vsak, kolikor toliko normalen in socializiran človek bi prikimal in dovolil starejšemu človeku, da ga prehiti. Vsak.
Zato ne pozabite, vi, vi, starčki, da za vas veljajo enaka pravila. Da obstaja bonton, da imate jezik in da se z nami, mlajšimi, lahko vse zmenite, le ziniti je treba. Če pa se bomo delali gluhe in slepe in mislili le nase, potem prave komunikacije ne bo. Če ne bomo znali sprejemati kompromisov, če ne bomo znali priznati, da kljub letom nismo popolni in ravno tako delamo napake, se jih pa trudimo popraviti in spoštovati mnenje drug drugega, potem dialoga ne bo. Obstajali bosta dve strani in obe bosta trdili o nasprotni popolnoma isto: "Ne razumejo nas!"