Za kronično osamljenost je značilen dlje trajajoč občutek socialne izolacije. Med starostniki je v trenutni družbeni situaciji seveda vse pogostejša.
Za ljudi, ki na jesen življenja ostanejo sami, brez svojcev in prijateljev, se je celo začel uporabljati poseben izraz: ostarele sirote.
Osamljenost uničuje zdravje
Čeprav je počutiti se osamljeno del človeške narave, pa ljudje za kakovostno življenje ne glede na starost okrog sebe potrebujemo druge ljudi.
Raziskave potrjujejo, da kronična osamljenost pospešuje demenco, slabi imunski sistem, vodi v bolezni srca in ožilja. »Tveganje za smrt se zaradi kronične osamljenosti poveča za neverjetnih 26 odstotkov, ne glede na starost, pri kateri se pojavi,« pojasnjuje gerontologinja dr. Kerstin Gerst Emerson.
»Medicina temu fenomenu povzroča premalo pozornosti. Skrajni čas je, da se to spremeni.« Kronično osamljeni so lahko namreč tudi mladi.
Biti sam ni enako biti osamljen
Kronična osamljenost prizadene ljudi vseh starosti (čeprav je najpogostejša med starejšimi od 65 let), obeh spolov in vseh socialnih slojev.
»Kronično osamljenost lahko opišemo kot nasprotje med socialnim življenjem, ki ga imamo, in med tistim, ki bi si ga želeli (ali smo ga v preteklosti imeli),« pravi dr. John Cacioppo, psiholog iz univerze v Chicagu.
Pomembno je razlikovati med samoto in osamljenostjo. Nekdo, ki je sam, ni nujno osamljen. Veliko vlogo pri kronični osamljenosti igra dednost – vpletena je v 50 odstotkov primerov.
Starejši od 65 let še posebej ogroženi
Kronična osamljenost je, sodeč po najnovejših raziskavah, eden od največjih rizičnih dejavnikov za zdravje. Povzroča depresijo, demenco, upad imunskega sistema, bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen tipa 2 ...
Z roko v roki gre z destruktivnimi oblikami vedenja – kajenjem, alkoholizmom, zlorabo drog in debelostjo. Osamljeni ljudje se zelo pogosto nezavedno tolažijo s hrano, kar je v kombinaciji s premalo gibanja, škodljivimi razvadami in izgubo smisla življenja »avtocesta« v prezgodnjo smrt.
Študija, objavljena v Journal of Neurology, Neurosurgery and Psychiatry je pokazala, da se tveganje za demenco pri kronično osamljenih ljudeh (ne glede na starost) poveča za neverjetnih 64 odstotkov. Vemo tudi, da je povprečno preživetje ljudi z demenco po potrjeni diagnozi približno deset let.
Kaj pa vendarle lahko storimo sami?
1) Priznanje. Najbolj pomembno si je priznati, da se »to« dogaja.
2) Vstop nazaj v svet. Naslednji korak je znova stopiti med ljudi, pri čemer so lahko v veliko oporo družina in prijatelji, ne glede na to, da z njimi že leta niste imeli stikov.
3) Socialna omrežja. Tudi socialna omrežja so zelo prikladna. Omogočajo namreč vzpostavljanje stikov z ljudmi iz srednje šole, bivšimi sodelavci, daljnimi sorodniki … Možnosti je zares veliko.
Ena mojih prvih Facebook prijateljic je bila gospa, s katero sva si delili zgolj dekliški priimek moje babice in slovensko poreklo. Po 15 letih še vedno ohranjava stike, čeprav živiva vsaka na svojem koncu sveta in čeprav sva ugotovili, da verjetno sploh nisva v sorodu.
4) Nove aktivvnosti. Dobrodošle so tudi nove aktivnosti. Obdobje po upokojitvi je idealno za uresničitev mladostnih želja. Vključitev v muzejsko društvo, gledališko skupino, učenje jezikov, prostovoljno sprehajanje psov, slikarska delavnica, ki jo organizira bližnja trgovina … vse našteto prinaša nove ljudi in nove stike.
5) Pomoč drugim. Včasih je za začetek dovolj prisotnost le ene osebe, ki ji je mar. Če torej poznate osebo, ki trpi zaradi kronične osamljenosti, ji preprosto začnite delati družbo. Pogosto je dovolj že nekaj telefonskih klicev in par obiskov, pa je človek, ki trpi zaradi kronične osamljenosti, kot prerojen.
Viri:
Perspectives on Psychological Science
Journal of Neurology, Neurosurgery and Psychiatry
University of Chicago