Ste se sprli s partnerjem, prijateljico, sodelavcem, snaho … in ne želite biti skregani za zmeraj?
Preverite, kako učinkovito in zdravo zakopati bojno sekiro.
1) Oba sva odgovorna za najin odnos
Dokler imate občutek, da je za spor v celoti kriva oseba, s katero ste se sprli, ker je pač storila oziroma ne storila ali/in rekla oziroma ni rekla tega, kar bi morala, boste spor ne le težko rešili, temveč tudi težko pristopili k osebi, s katero ste se sprli.
Energija »Ti si kriv za vse!« bo namreč sevala tako iz vaših besed kot neverbalne komunikacije, pa čeprav tega ne boste odkrito priznali. In tako je zelo velika verjetnost, da boste spor samo še poglobili.
Preden se torej odpravite na »pomirjevalni pogovor« je dobro, da v miru premislite o prepiru in trezno premislite, kaj bi vi lahko storili drugače oziroma kje je vaša odgovornost za to, da je prišlo do spora. Stara ljudska modrost pravi, da »sta potrebni dve žlici, da ruži«, kar prevedeno v jezik psihologije pomeni, da sta za odnos med dvema odraslima – in torej tudi spore – vedno odgovorna oba vpletena.
Zato je bolje kot o krivdi govoriti o odgovornosti in se vprašati: »S čim sem jaz prizadel/a partnerja in ga morda potisnil/a ob zid?« ali »Katera so moja orožja, ki jih po navadi uporabim, ko kdo pritisne na mojo bolečo točko?«.
2) Jaz čutim ... Jaz menim ... Jaz si želim ...
Ko boste torej uvideli svoj del odgovornosti za spor, boste lahko veliko mirneje pristopili k osebi, s katero ste se sprli. In ji povedali, kaj ste spoznali, se ji za morebitne napake opravičili in iskreno priznali, da si ne želite biti skregani.
Sedaj je čas, da odprete svoje srce in razkrijete tako svoje »pozitivne« kot »negativne« občutke: »Želim si …«, »Boli me …« ali »Ustrašim se …«. Osebi na drugi strani seveda ne bo prijetno slišati, da vas je razočarala, prizadela in ranila, toda ker boste govorili o sebi, ne pa napadali nje, se ne bo počutila tako zelo ogroženo in bo zato veliko manj verjetnosti, da bo ponovno obudila napadalne obrambne mehanizme, ki nas po hitrem postopku odpeljejo v spor, kjer dva človeka drug drugemu ves čas samo očitata, v resnici pa se sploh ne slišita.
Zato bodite pozorni na to, da ves čas uporabljate jaz sporočila oziroma osebno govorico in zares ostanete pri sebi oziroma svojih občutkih, pri tem pa bodite pripravljeni prisluhniti tudi drugi strani.
3) Kje je skrit pravi problem oziroma imava kakšne stare zamere?
Velikokrat se spremo zaradi navidezne malenkosti, ki pa pogosto služi le kot sredstvo za preigravanje starih bolečih vzorcev oziroma nerešenih težav in zamer v odnosu. Tako se sprva nedolžen prepir pogosto prelevi v dobro poznan prepir o kronično bolečih točkah v odnosu.
V resnici pa tema prepira oziroma »kost, ki jo glodamo« niti ni tako zelo pomembna kot dinamika odnosa oziroma spora. Pri dolgotrajnih in nerešenih medosebnih težavah v vsakem prepiru pravzaprav igramo dobro znano igro, v kateri vsaka stran točno ve, kakšna je njena vloga. Vloga, ki smo se je večinoma naučili že v otroštvu, zato je tako zelo težko stopiti iz nje.
Preden se torej lotite reševanja spora, si vzemite čas zase in dobro premislite, kaj vas je v resnici najbolj prizadelo, v čem vi vidite največjo težavo. Pri tem bodite zavestno pozorni ne samo na vsebino, temveč tudi procesno raven spora – kaj se dogaja v odnosu in kaj spor v resnici razkriva glede vajinega odnosa.
4) Ne pozabite: Tudi "sovražnik" deluje iz ranjenosti!
Ko nas v odnosu nekdo globoko rani, smo do tega »sovražnika« težko prijazni in spoštljivi, kaj šele sočutni. Pa vendar v vsakem sporu vedno sodelujeta dve ranjeni osebi, ki se obe počutita ogroženi, zato iz svojih »omar« vlečeta vso možno orožje oziroma obrambna sredstva, ki jih premoreta.
Lastno ranjenost v odnosih večinoma težko priznamo, kar še posebno velja za »močne« osebe, ki svojo ranljivost skrivajo za masko agresivnega in jeznega človeka. Pa vendar nikar ne poskušajte osebe, s katero ste se sprli, »razsvetliti« o njegovih ranah, temveč naj vam to spoznanje služi za to, da boste vse »napade« drugih jemali manj osebno.
Saj veste: vse kar počnemo in govorimo, pa četudi z drugimi in o drugih, v resnici govorimo o sebi in lastni notranjosti. Ko nas torej drugi razjezijo, užalijo, prizadenejo, nam v resnici le pomagajo priti bliže sebi.
Včasih morajo drugi pošteno prekoračiti naše meje, da se jih zavemo oziroma ugotovimo, kdo v resnici smo!
5) Najprej se iskreno pogovorite sami s sabo
Veliki modreci so že zdavnaj ugotovili, da nam drugi ljudje služijo le kot ogledala oziroma pot do samega sebe. Če torej želimo pomirjene odnose, moramo najprej skleniti mir sami s sabo.
Šele, ko vemo, kdo smo, kaj hočemo in kaj nočemo v odnosu, kaj smo pripravljeni žrtvovati in kaj ne, kje se želimo prilagajati in kje ne, kaj si želimo in česa ne bomo trpeli za nič na svetu …, šele takrat lahko mirno pristopimo k osebi, s katero smo se sprli, in poskušamo skleniti dogovor:
»To sem jaz in tukaj so moje meje. Če jih prestopiš, me zaboli in uporabim vsa svoja obrambna sredstva, četudi te imam rad/a in te ne želim prizadeti. V resnici si s tabo želim spoštljiv in ljubeč odnos, toa le znotraj mojih meja. Kdo si pa ti, kje so tvoje meje in kaj si ti želiš v najinem odnosu?«