Spominjam se punčke, ki so ji starši vedno kupovali prevelike čevlje, da jih je lahko malo dlje nosila. Zelo je trpela v njih.
Hudo je tudi, če nekomu dodelijo funkcijo, ki ji ni kos. Trpi on in vsi, ki so odvisni od njega.
Pred leti sem bila na poročni maši dveh mladih ljudi, ki jima je duhovnik v nagovoru rekel: "Trenutno sta stopila v prevelike čevlje, toda kolikor vaju poznam, se bosta potrudila in kmalu temu dorasla."
Ko ju zdaj, po nekaj letih, srečujem, se mi zdi, da je res tako. Toda sama sta morala za to nekaj narediti, ne enkrat samkrat, ampak vsak dan znova.
Tako vidimo, da so preveliki čevlji lahko prava pokora, lahko pa tudi velika spodbuda, da delamo bolje in smo temu kmalu dorasli. Brez tega osebnega prizadevanja seveda ne gre.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.