Nazadnje se mi je pridružil tudi Mali. Za njeno hišo v teh dneh cvetijo šmarnice, majhna okna pa že zakrivajo pelargonije. V trgovino zlepa ne hodi, zato me je prosila, če ji spotoma kupim nekaj kvasa, moko, makarone, piščanca, sol, sladkor in riž. Ko je bila stara osem let, sta z mamo švercali sol. Ponjo sta pešačili več kot trideset kilometrov. Ker je bilo mami nerodno, da bi jo prodajala po hišah, jo je morala Minca. Izkupiček je bil na koncu tako dober, da ji je mama kupila harmoniko. Od nje se ni ločila vse do svojega devetdesetega leta, ko jo je podarila pravnuku.
Pri otrocih in pri kokoših je navajena, da jo ubogajo na besedo, zato ji je šel Mali mičkeno na živce. Po pol urnem sedenju je postal nemiren, kar ji ni bil čisto nič všeč. ''Ali nimaš nobene komande?'' se je obrnila k meni. Mali je namreč tekal za petelinom, podil kokoši in poskušal ujeti črnega muca, ki se mu je izmuznil v grmovje. Skomignila sem z rameni, a mi je že naredila vzgojno pridigo, da ni čudno, če svet drvi v prepad, ker otroci ne spoštujejo tega, kar rečejo odrasli. Na srečo se je Mali kmalu zamotil z orehi, ki jih je razporejal po mizi, prešteval, iz njih gradil avtocesto, po kateri je vozil z avtomobilčkom, ki ga je prinesel s seboj.
Za malico je Minca vsakemu odrezala kos kruha in ga namazala z vročimi ocvirki. Nič ni hotela slišati, ko sem protestirala, da si kozarca terana ne morem privoščiti, ker vozim. Postavila ga je predme, rekoč, da se mu prava ženska ne sme nikoli odreči. Preveč zdravja da prinaša.
Za dvema tepkama in ''kosmačem'' ima njivico z malo krompirja, solate, repe, fižola in boba. Če ni drugega pri roki, grize kislico. Komaj čaka, da spet ozorijo jagode, maline in borovnice. Na klopi pred hišo se suši materina dušica, nekaj medu pa si obeta tudi iz dveh čebeljih panjev. Bezeg, ki raste na vogalu, pa je poln dišečih cvetov.
''Kar imam svoj denar, lahko jem trikrat na dan, včasih, ko je bil mož še živ, zaradi njegove pijančevanja, ni bilo kaj dati v lonec. Otroci so odšli po svetu, štiri sem že pokopala, živa je le hčerka, ki se je pred davnimi leti omožila na Dunaj.''
Iz predpasnika je pobrala drobtinice in jih pojedla. Na štedilniku jo čaka repa v kosih s turkom (fižolom), ki jo bo dovolj tudi za jutrišnje kosilo. Pove mi, da se včasih niso nikoli do sitega najedli. ''Poln želodec vleče rit na stol in ne k delu!'' je dejala. V roke je vzela jabolko in ga začela lupiti. Mali je že nestrpno čakal na prvi krhelj.
''Stara sem bila sedemnajst let, ko se je vame zaljubil fant, konjar pri gospodi, ki je prihajala v naše konce na kmečki turizem. Imel je črne skodrane lase in nežne dlani. Ko je očetu prišlo na ušesa, da me obletava, je bil zelo jezen. Ker se ga ni mogel drugače znebiti, mu je postavil pogoj: nauči se kvačkati, pa ti bomo dali Minco za ženo. To se je tudi zgodilo, a je oče snedel besedo. Poročiti sem se morala z Vinkom, ki je bil sicer bogat, a nič prida. Prva stvar, ki jo bom naredila, ko pridem v nebesa, bo, da poiščem očeta in mu povem, koliko hudega mi je s to odločitvijo povzročil.''
Mali se je stisnil k meni, in ko sem ga objela, sem premišljevala, kdaj bo napočil pravi čas, da mu začnem pripovedovati zgodbe tudi o takšnih biserih, kot je Minca.
Še več o knjigi Kuharske prismodarije za pobalinčke in babice boste našli tukaj.