Sama sem živela v urejeni družini, z ljubečimi in skrbnimi starši in z dvema sestrama, s katerima se imamo še vedno neizmerno rade. Imeli smo praktično vse; elektriko, barvni televizor, zmeraj dober avtomobil, vikend, vsako leto smo hodili na morje, vmes tudi na krajše izlete. A ne morem reči, da smo bile razvajene. Nikakor.
Z mojo mami ter sestrama Tatjano in Marjanco.
Ko sem kot 22-letna študentka zanosila, nisem razmišljala o posledicah, katere so sledile ob rojstvu hčerke Anje. Po eni strani sem se zavedala obveznosti materinstva, po drugi strani pa sem še vedno bila mlada, razigrana in navihana mladostnica.
Prišel je trenutek pred porodom, ko sem se čez noč želela osamosvojiti. Vzgajati svojega otroka, biti skrbna gospodinja in partnerka, me je vse bolj navdihovalo. Želela sem dokazati, da zmorem.
Vendar …
Jaz, kot majhna deklica.
Po porodu sem se s partnerjem preselila v hišo, kjer ni bilo kopalnice, stranišča in ne pralnega stroja. Umivati sem se morala kar v lavorju, na stranišče sem hodila na dvorišče, kjer je bil postavljen »WC na štrbunk«, pleničke sem prala na štedilniku. A ni mi bilo težko, saj sem imela ob sebi ljudi, ki so me imeli radi.
Skoraj vsak teden sem hodila domov, kamor sem nosila tudi umazano perilo, ki se je nabralo. Denarja za oblačila dojenčka nisem imela, vse sem dobila od sestre in najboljše prijateljice Natalije. Hvaležna sem jima bila do neba, saj si sama nisem mogla privoščiti niti litra dobrega soka. Starši, ki so mi bili zmeraj v oporo, so mi pomagali tudi finančno. Brez njih si nisem mogla predstavljati življenja, saj so mi nosili tudi hrano, pijačo in skrbeli, da je bil moj dom takšen, kot sem si želela.
Vsi, ki so me obiskovali, so čutili mojo stisko, katero sem sicer dobro skrivala. S štipendijo, s katero sem nas preživljala, je bilo zelo težko. Ves denar je bil namenjen Anji.
Ker sem bila na polovici študija, je bila moja obveza tudi dokončanje le tega. S partnerjem sva se odločila, da se za nekaj časa vrnem domov. Vendar minili so meseci in tudi leta. V tem času sem se tudi kot študentka zaposlila, saj sem imela v zavesti, da sama preživljam Anjo. Moji mami, ki ni bila le babica ampak hkrati tudi kot druga mami moji Anji, sem neizmerno hvaležna, da mi je v teh težkih trenutkih stala ob strani in v času mojega službovanja skrbela zanjo.
Pri 23 letih z mojo Anjo.
Po dokončanju študija sva se s partnerjem znova preselila na svoje. Bilo je veliko lažje, saj sem imela službo in on je v tem času registriral tudi firmo, katera mu je prinašala prihodke.
Danes imam vse. Svojo hišo, vrt, sadovnjak, travnik, živali in predvsem zdravje. Privoščim si lahko praktično vse. Začela sem potovati, raziskovati naravo, ljudi in življenje nasploh. Misli usmerjam v dobro in pozitivno gledam na prihodnost.
Za »prežvečene« misli, katere še zmeraj pogosto slišim, pa imam svoje mnenje. V določenem trenutku lahko rečem, da je rek utemeljen, že naslednjič pa razumem stiske ljudi, iz katere se le s težavo izvlečejo. Ni enostavno »loviti rib«, če za to nimaš niti palice. Potrebna so leta učenja, pozitivne podpore, volje in želje po uspehu. To pa nam lahko nudi le spodbudno okolje in ljudje, s katerimi smo obdani.
Ravno zaradi tega sem odločena pomagati drugim in tako vsaj nekomu pričarati kanček upanja na tem svetu.
Do naslednjič,
vaša Moderna babi Mojca
Moderno babico lahko spremljate na spletni strani www.modernababi.si in ji sledite na Facebook strani: https://www.facebook.com/modernababi/