Otrok na svet prinese resnico o čudežu življenja, ki jo starši zaznamo ob njegovem rojstvu, potem pa hitro pozabimo na to duhovno doto. Vse je podrejeno zadovoljevanju potreb, ki so v resnici le mašilo za notranjo praznino. Človek si je ustvaril umetno realnost, omejeno na stvarnost materialnega. Kadar je zaznavanje fizičnega sveta omejeno na pet-čutnost, začne življenje v fizičnem prostoru temeljiti na strahu. Od tod izvira tudi strah pred minljivostjo.
Prvi sivi lasje, slovo od ljudi, ki smo jih ljubili, od dejavnosti, ki smo jih radi počeli, pa jih ne zmoremo več, od stvari in navad, ki so nam bile blizu, vse to so kazalci, kako daleč smo na poti lastne minljivosti. Temu se pridruži strah pred neznanim, osamljenostjo, nemočjo in odvisnostjo.
Je lahko drugače? Brez strahu, brez žalosti in depresije?
Sprejetje lastne minljivosti je po mnenju številnih strokovnjakov končni cilj človekovega osebnega dozorevanja. Nekateri ljudje žal tega ne morejo nikoli sprejeti.
Ljudje smo bitja odnosa. Naše neustavljivo hrepenenje po odnosu nas vedno znova žene v nova iskanja. Vse življenje nezavedno sledimo dvema ciljema. Da bi bili ljubljeni in sprejeti. To počnemo na način, ki nam je najbolj domač in se oblikuje kot model navezanosti v primarni družini. Otrok, ki živi v družini, kjer vlada nasilje, bo iskal nasilje v odnosih tudi kasneje. Samo tako bo imel občutek, da je v odnosu, da je sprejet, da je »doma.« Za nekoga drugega bo ta vzorec nesprejemljiv in se bo počutil sprejetega samo, če se bo brezmejno razdajal. Če pa je občutek lastne vrednosti vezan le na zunanjo podobo, se nam bo ob prvih gubah zamajal svet. Kaj nam ostane, če bomo izgubili edino karto za pot do ljudi, ki so nam blizu? Misel, da nas bo še kdo ljubil, ko se bo naše zunanje podobe dotaknil čas, je tako nesprejemljiva, kot dejstvo, da smo minljivi. Manj, kot se ljubimo in spoštujemo, večja je naša potreba po priznanju in pohvali s strani drugih ljudi.
Vsaka faza razvoja je vsota prejšnjih, samopodoba pa je vsota vseh izkušenj v našem življenju do trenutka, v katerem se nahajamo. Pretekle izkušnje nam nezavedno oblikujejo sedanjost in določajo kakovost življenja.
Staranje je lahko velik izziv in priložnost za nova spoznanja o tem, kdo smo v resnici, če smo nanjo pripravljeni. To pomeni, da moramo podreti ograje, ki so nam vse življenje služile kot opora lastni šibkosti. Ne vemo, kaj nas čaka na drugi strani, vendar si s tem damo možnost, da to spoznamo. Resnica o našem življenju prinese s seboj številna občutja, s katerimi se moramo soočiti. Najtežje je soočenje z občutji, ki so zakopana najgloblje, ker so povezana z najtežjimi obdobji v našem življenju. Ko se ponovno dotaknemo občutij sramu, ponižanj, bolečine, strahu in žalosti iz naše preteklosti, ko spoznamo, da nismo imeli moči, da bi ravnali drugače in poiščemo odgovore v sprejemanju in odpuščanju, smo nagrajeni z neizmernim občutkom svobode. Dostikrat šele tedaj življenje dobi smisel.
Kar čutimo, mislimo, kako ravnamo, kaj cenimo in kako živimo odraža našo resničnost. Nespoštovanje in razvrednotenje vsega, žal zaznamuje moderni svet. »Prava resnica« (absolutno realno) o življenju in minljivosti je zato potisnjena na obrobje, v mejna območja človeške eksistence. O njej poročajo nekateri alpinisti in ljudje, ki so preživeli hudo bolezen ali nesrečo. Govorijo o podobnem občutku realnosti, ko so povsem prenehali misliti in jih je zajel občutek nepopisnega miru, neke skrajno realne realnosti, resničnejše in realnejše od te vsakodnevne, ki jo doživljamo. Podobno izkušnjo opisuje Tolstoj v svojem delu Kozaki. O tem nam govori poezija in likovna dela svetovnih mojstrov. Doživetje »biti« vzbudi v človeku občutek neke višje realnosti od tiste, ki jo priznavamo in živimo.
Nekoč je imelo staranje »naravno« mesto v družbenem okolju. Imelo je svoj človeški, moralni in družbeni smisel. Danes predstavlja staranje problem družbe in »neuspeh« sodobne znanosti, zato se mnogo ljudi srečuje z vedno težjimi izkušnjami bolečine, obupa, malodušnosti in depresije.
Ohranimo pravico do staranja, pravico do tega, da v miru poberemo plodove svojega življenja, ki so rasli na izkušnjah vseh vrst, tudi na izkušnji trpljenja. Ti plodovi so naše dostojanstvo. Pripovedujejo nam resnico o tem, kdo smo. Čudežno delo, ki se vrača k skrivnosti.
Če imate vprašanje za specialistko zakonske in družinske terapije Renato J. Roban, ji ga lahko zastavite TUKAJ.