Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je zapisala, da potrebujemo novo pokojninsko reformo.
Predlagane spremembe:
- Najnižja starost ob upokojitvi se zviša iz 60 na vsaj 62 let.
- Obdobje za oblikovanje pokojninske osnove bi iz 40 dvignili na vsaj 42 let.
- Pokojnine bi se usklajevale le z inflacijo.
- Namesto 24 najboljših zaporednih let dela se upošteva celotna delovna doba.
Na novinarski konferenci je Mark Pearson, namestnik direktorja OECD tako pojasnil, zakaj so spremembe nujne: »Eden največjih izzivov Slovenije je povečanje izdatkov za pokojnine. Zaradi hitro starajočega se prebivalstva in nizke upokojitvene starosti se bodo izdatki brez pokojninske reforme do leta 2050 povečali z 10 na 15,7 odstotka BDP, kar je drugi največji porast za Romunijo. Višje izdatke bo imela leta 2050 le Italija, 16,2 odstotka, medtem ko se bodo izdatki za pokojnine v povprečju EU zvišali z 11,6 na 12.6 odstotka. Ker se bo slovenski pokojninski sistem se bo v naslednjih desetletjih, še posebej pa med letoma 2030 in 2050, moral soočiti z velikim finančnim pritiskom, bo za zagotovitev njegove finančne vzdržnosti treba sprejeti odločne ukrepe.«
Slovenija se je v načrtu za okrevanju in odpornost zavezala, da bo spremembe pokojninskega sistema izvedla do konca leta 2024.
Negativni odzivi
V Gibanju za dostojno delo in socialno družbo so se odzvali, da želi OECD na tak način zvišati vplačane prispevke in omejiti pravice, ki iz njih izhajajo.
»Ostro zavračamo tovrstno ogrožanje dobrobiti ljudi in rušenje javnih sistemov, ki so jih postavljali veliko bolj sposobni državniki kot današnji, v prid dobičkov, ko pa bi lahko javne blagajne in socialno državo ohranjali ravno s tem, da obdavčimo dobičke, premoženje in tako delamo v občem interesu, ne partikularnem interesu enega dela družbe, ki parazitira na večini,« so zapisali.
Tudi zavod OPRO se je odzval na pozive reforme in analiziral vsako točko posebej.
»Priporočila OECD bi lahko umestili med vse pogostejše poskuse redefiniranja starosti, ki naj ne bi bila več tako zaščiteno življenjsko obdobje, kot je bila v drugi polovici dvajsetega stoletja, saj ji po prepričanju zagovornikov prostega trga tako privilegiranega statusa, ki ji ga zagotavlja socialna država, ni več mogoče upravičiti. Stare ljudi je torej treba siliti v delo do višje starosti (če so ali niso na voljo delovna mesta zanje) ali naj postanejo enakopravni tekmeci v povečani rezervni armadi nezaposlenih delavcev. Za upravičevanje teh zamisli navajajo, da je gospodarska rast mogoča le z večjo ponudbo delovne sile, in s surovi demografski determinizem, ki prikazuje stare kot glavno fiskalno breme.
Povsem verjetno je, da se bo upokojitvena starost za državne pokojnine v Sloveniji in Evropi za moške in ženske do sredine stoletja zvišala na 70 let – in morda, če bo organizirano nasprotovanje temu šibko, že v tridesetih letih. V zagovor temu bo trditev, da fiskalni in demografski pritiski zahtevajo, da ljudje delajo najmanj pet let več kot zdaj. Ključno vprašanje, na katerega uradna poročila, kot je ta, ki ga imamo zdaj pred sabo, ne odgovarjajo ali si ga niti ne zastavljajo, je, koliko delovnih mest bo na voljo, od kod se bodo pojavila, in kakšne ovire stojijo na poti pomembnega podaljševanja delovne dobe. Zagovorniki višje upokojitvene starosti o teh vprašanjih trdovratno molčijo,« so zapisali na koncu.