O pravici do proste izbire osebnega zdravnika smo že pisali. K temu lahko dodamo še izkušnjo svojke, ki se je uprla dajanju velike količine pomirjeval njeni mami, ki ima demenco. Domski zdravnik je to vzel kot izraz nezaupanja in svojka je morala za mamo poiskati drugega zdravnika. To se je uredilo. Zdaj ima njena mama odgovornega in empatičnega zdravnika, odprli pa so se novi problemi. V domu menijo, da mami niso dolžni dajati inzulina, ker ga ni predpisal domski zdravnik?!
Takih in podobnih zapletov ne bi smelo biti, saj so vsi zdravniki in tudi zdravstvena nega v domovih plačani iz sredstev zdravstvenega zavarovanja. Istega, to je tistega, ki ga vsi plačujemo. Obvezno! Res pa je tudi, da se pravice iz tega zavarovanja vedno bolj krčijo, vedno več moramo doplačevati. Nelogično in nerazumljivo pa je, da se zneski obveznega in dopolnilnega zavarovanja, ki jih moramo redno plačevati, še nikoli niso znižali! Stalno in vztrajno se povišujejo. Popravite me, če se motim. Tu nekaj ne gre skupaj, se vam ne zdi?
Naslednji problem, ki bi ga morali reševati zdravniki, država, institucije ali kdor že, je odvzem vozniškega dovoljenja osebam za katere zdravnik ugotovi, da niso več sposobne varno voziti. Preprečevanje, prepoved vožnje motornega vozila in ukrepe v zvezi s tem zdravniki prepuščajo svojcem teh oseb. Pogosto pa jih o tem, da nekdo ni več sposoben varno voziti, sploh ne obvestijo. Pa bi jih morali in ne samo svojcev temveč tudi kakšen urad, ki izdaja vozniška dovoljenja morda, ali/in tudi policijsko postajo.
Res je, da noben zakon zdravnika ne obvezuje, da bi moral ob tem, ko ugotovi, da je nekdo zaradi demence ali katere druge bolezni trajno nesposoben za varno vožnjo, kaj ukrepati, koga obvestiti. Ugotovitve, da nekdo ni več sposoben za varno vožnjo, ostanejo zapisane v kartotekah in potem se čudimo, zakaj je nekdo nenadoma zapeljal s ceste, povzročil nesrečo, nekoga povozil. Vse tiste akcije v prometu od telefonov, prehitre vožnje, privezovanje varnostnega pasu itd., padejo skozi, če pomislimo, da je na cesti toliko in toliko ljudi, ki niso sposobni varno voziti.
Ko je neka svojka šla skupaj z možem vrniti vozniško dovoljenje na pristojen urad, so se tam zelo začudili in jo tudi pohvalili za tako odločitev. Seveda je morala podpisati veliko obrazcev, ker takega primera še niso imeli.
Za tisoče drugih svojcev, ki ne vedo kako nekomu, ki je nevaren sebi in drugim, onemogočiti, preprečiti vožnjo motornega vozila, pa se ni nič spremenilo. Nihče od pristojnih še ni ukrepal. Spet smo preložili odgovornost in breme na svojce.
Za demenco vemo, da nastaja postopno, skozi vrsto let. Na predavanjih o demenci zdravniki navajajo tudi primere, seveda zelo zanimive za poslušalce, kot na primer, kako se je anastezist, pri katerem je bila pozneje ugotovljena demenca, čudil, da zadnje čase toliko ljudi pod njegovo oskrbo umre. Zgodbo smo slišali, bila je zanimiva, vendar ali je to dovolj? Ali ne bi bilo bolj odgovorno, če bi ti zdravniki ukrepali in predlagali redne preglede v nevroloških ambulantah za vse, ki opravljajo delo v zdravstvu, prevozništvu in še kje, kjer jim je zaupano življenje ljudi, zato da se taki primeri preprečijo, ne pa da se demenca ugotavlja šele, ko so posledice že nastale.
Malo zdravnikov je, ki opravijo razgovor s svojci, ko ugotovijo, da gre pri nekomu za demenco. V zdravstvenih čakalnicah je resda polno listkov in brošur v katerih so opisani znaki demence in to, da je ta neozdravljiva.
Če je demenca neozdravljiva, bo potrebno za človeka, ki ima tako diagnozo poskrbeti tako ali drugače. Večina ljudi z demenco živi v domačem okolju, ne v domovih za starejše, to nam povedo že številke o tem, koliko mest je v domovih in koliko je samo ljudi z demenco, da ne govorimo o številu drugih, ki potrebujejo domsko oskrbo.
Svojci oseb z demenco, ker je na njih preložena skrb za te ljudi, bi torej morali dobiti pri zdravniku osnovne napotke o tem, za kaj bodo morali poskrbeti, kaj lahko pričakujejo, kdo jim lahko pomaga, svetuje. Tudi o pravicah s področja sociale in zdravstva bi morali izvedeti čim prej. Tako pa se zdi, da je za večino zdravnikov res pomembna samo bolezen, diagnostika, ne pa ljudje, ki za tem stojijo.
Morda samo še to, da so opisani problemi rešljivi. Že več kot deset let imajo na primer v Nemčiji vzpostavljeno povezavo med zdravniki, socialno službo in društvi, ki delujejo na področju demence in seveda imajo tudi evidenco o številu ljudi z demenco.
Prej ali slej bomo morali tudi pri nas začeti reševati številne probleme povezane z demenco in ne samo o njih govoriti. Vedno kadar pišem o tem, imam v mislih ljudi, ki skrbijo za nekoga, ki ima demenco. Dan za dnem, leto za letom. Vlade se menjavajo, za njih pa se ne spremeni nič.
Še več boste našli tukaj.