Znanec, ki mu je pred kratkim umrla žena, mi je ves žalosten potožil, kako mu je žal, da ga je smrt prehitela in ženi ni utegnil reči še nekaj besed, ki so bile zanj zelo bistvene.
V zadnjem času sta se večkrat prepirala, pa bi ji tako rad zagotovil, da jo ima kljub vsem prepirom zelo rad.
Zdaj je prepozno in mu je žal.
Podobne zgodbe lahko poslušamo vedno znova. Kaj vse bi še želeli izreči nekomu, pa nam smrt to prepreči. Ob tem lahko rečemo samo to, da nikoli ne odlašajmo preveč, ampak pridimo z besedo na dan, dokler je še čas. Morda že jutri to ne bo več mogoče. Tega bi se morali bolj zavedati.
Morda tisti, ki mu je beseda namenjena, to tudi težko čaka. Besedo sprave ali opravičila, priznanje ljubezni ali pa kaj podobnega.
Obenem pa moramo vedeti, da kljub najboljšim namenom in prizadevanjem nikoli ne bomo mogli izreči vsega, kar bi želeli in kar bi bilo dobro. Vedno ostane še precej neizrečenega, kar nas pogosto tudi teži. Marsikaj tega lahko pokojniku namenimo potem po smrti, z iskreno željo, da bi nas slišal in to besedo dobrohotno sprejel.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Vsak dan pa svoje prijatelje na družabnih omrežjih razveseljuje z življenjskimi mislimi, ki spodbudijo k razmišljanju o vsakdanu. Zgornjo smo za vas izbrali za današnji dan.