»Povedal ji bom, da sem se odločil! Vesela bo. Vse bo še dobro,« si je govoril.
Tine je imel težave. Še sam ni dobro vedel, kdaj je postal odvisen. Kar zgodilo se je. Vsako jutro je moral spiti najprej enega, da se je dodobra prebudil. Potem je moral spiti dva, nato tri in nato je nehal šteti.
Vse lepo in prav, če bi uničeval le sebe. Pa ni. Imel je njo. Ženo, ki mu je stala ob strani, ki je skrbela za dom in dva otroka. Vse dokler je lahko. Potem ni več šlo. Ni več mogla in ni hotela.
Silva je imela osemintrideset let. Premalo, da bi čakala na boljše čase z njim. Poskušala je, se želela pogovoriti. Seveda ji je obljubil. Vedno ji je obljubil, da jutri pa resnično neha. Tisti jutri je bil tako daleč. Silva je sprevidela, da predaleč.
»Ne morem več,« mu je povedala tistega popoldneva, ko se ji je zdelo, da posluša.
»Odselila se bom. Maja mi je našla stanovanje. Pet minut hoda od moje službe. Sprejela bom.«
»Trideset kilometrov stran? Ne grem. Tu imam prijatelje,« se je namrdnil in nervozno iskal pijačo v hladilniku. Imel je svojo polico. Seveda, to si lahko privošči, hladilnik je kupil on!
»Nihče te ni povabil zraven,« je hladno rekla.
Začudeno jo je pogledal: »Zapuščaš me? Zakaj?«
»Dovolj imam. Tvoje obljube so prerasle moje potrpljenje. Hočem živeti, Tine,« mu je povedala.
»Vse imaš, pa še tarnaš! To je zato, ker ti dajem svobodo. Ne spoštuješ me, opravljaš za mojim hrbtom, spletkariš s tisto coprnico Majo,« se je razjezil.
A tokrat ni odnehala, tokrat ni odšla stran. Ostala je in ga odločno gledala.
»Silva, misliš resno,« je sprevidel.
Prikimala je.
»Spremenil se bom, obljubim! Tokrat zares! Odšel bom na zdravljenje. Ne smeš me zapustiti, ti si vse kar imam,« je pričel.
»Ne verjamem. Žal mi je, Tine, ne verjamem več. Pa tako si želim, da bi ti. Ampak ne morem več,« je odkimala. Seveda ji ni bilo vseeno. Bil je oče njenih otrok. Bil je njena ljubezen. Nekoč. Tako srečna sta bila, ni bilo ovire, ni bilo bolečin. Bila sta varen objem, bila sta eno.
»Daj mi nekaj časa. Samo to te prosim,« je pričel.
»Jutri ob sedmih zvečer odidem. Razen če…« je pričela.
»Takoj zjutraj grem tja! Svečano obljubim,« je bil vesel, ker je dobil še eno možnost.
Ko je odšla ven, je nazdravil sam sebi. Kako pameten je. Znal jo je obdržati. Saj ne more brez njega. Ljubi ga, pa čeprav trdi nasprotno!
Tokrat je držal besedo, se takoj zjutraj odpravil po pomoč. Šel je celo mimo hladilnika, ne da bi ga odprl.
Bili so prijazni, mu razložili, kako stvar poteka. Strinjal se je.
»Ženi grem povedat! Vesela bo,« je povedal.
Čakala ga je. Prišel naj bi kmalu. Čakala je, pojedla kosilo sama z otroci. Nič takega, vedno so jedli sami. Popoldan je šel mimo brez njega.
Tako dober namen je imel. Pa je naletel na prijatelja Grega.
»Daj, Tine, od enega te ne bo pobralo,« mu je zaklical čez cesto.
Zavil je k njemu. Eden mu res ne more škoditi. Potem bo šlo zares…
Velika stenska ura je odbila sedem zvečer. Silva je sedela na stolu v kuhinji. Pred hišo je pripeljal avto. Maja. Zavzdihnila je. Tineta ni bilo. Saj bo prišel. Vedno pride okrog enajste. Tokrat ne bo nič drugače.
»Greš,« jo je vprašala Maja.
»Mogoče jutri. Mogoče se je kje zadržal. Nočem mu delati krivice,« se je izgovarjala.
Maja je odkimala. Naveličano ji je rekla: »Stanovanja ti ne bom mogla držati celo večnost! Srečo imaš, da ni povpraševanja.«
»Saj bom šla s tabo, če res ne bo bolje,« je kimala. Ni želela izgubiti priložnosti za lepše življenje.
»To si rekla že pred pol leta, potem čez štiri mesece, potem čez tri in čez dva. To poslušam že desetič. Odloči se. Desetkrat je že slišal, da se boš odselila, desetkrat ti je že obljubil,« je govorila Maja.
Silva je prikimala. Imela je prav, toda…mogoče, mogoče bo tokrat res drugače.