Prav zaradi navedenega perfekcionizem velja za eno tistih lastnosti, ki si jih ne želimo imeti. Še več, za perfekcioniste praviloma velja, da si postavljajo zelo visoke cilje in standarde, ki jih je praktično nemogoče doseči. Pogosto ne le od sebe, temveč tudi od drugih pričakujejo, da bodo te cilje in standarde dosegali. Verjamejo, da napake in neuspehi niso sprejemljivi, saj kažejo njihovo lastno nesposobnost (oz. nesposobnost drugih), kar pa negativno vpliva na njihovo samozavest in samopodobo ter pogosto pretirano samokritičnost.
Pa vendar perfekcionizem ni vedno samo slab. Športni psihologi so namreč prepoznali dve vrsti perfekcionizma, ki se med seboj močno razlikujeta. Za prvega je značilno, da stremimo k popolnosti zaradi želje po dosežkih in uspehih. Zaupamo v svoje sposobnosti, smo optimistično naravnani in verjamemo v to, da so rezultati naših naporov lahko pozitivni. Stremimo k temu, da v vse, kar počnemo, vložimo 100 % svojega truda in se zavedamo, da je teh 100 % odvisnih tudi od našega zdravstvenega stanja in splošnega počutja.
Po noči krepčilnega spanca bomo tako precej bolj spočiti, imeli bomo več energije, lažje se bomo osredotočili na neko nalogo in jo tudi učinkoviteje opravili. Na drugi strani velja, da ta morda ne bo opravljena tako uspešno, če bomo noč pred tem prebedeli ob bolnem otroku, čeprav bomo v opravljanje naloge vložili 100 %. To ne pomeni, da je bolni otrok izgovor, da naloge ne opravim učinkovito, pomeni pa, da se zavedam, da na moje počutje hočeš nočeš vplivajo tudi druge okoliščine in da je vložek 100 % pravzaprav relativen pojem, ki ni vedno enak.
Tako kot lahko nekdo v zrelih letih vloži ves trud in napor v to, da bi pretekel razdaljo 100 metrov enako hitro kot najstnik, in pri tem ni uspešen, lahko najstnik vloži ves napor in trud v opravljanje neke poklicne spretnosti, pa pri njej ne bo tako uspešen kot nekdo, ki jo opravlja že dvajset let. Dati svojih 100 % se torej ne meri z rezultatom aktivnosti, temveč gre za subjektivno zavedanje vsakega izmed nas, da smo dali od sebe vse, kar smo v danem trenutku zmogli in znali. S tem razmišljanjem pa seveda odpade tudi pretirana samokritika in občutenja, ki jo pogosto spremljajo.
Za drugo vrsto perfekcionizma pa je značilno, da iščemo popolnost iz strahu, da nismo dovolj dobri. Pri svojem delovanju izhajamo iz želje po tem, da ne bi naredili napak, da ne bi doživeli neuspeha ali bili deležni kritike. Delujemo torej iz strahu in ne iz zaupanja kot v prvem primeru. Občutki, ki jih ob tem doživljamo, so seveda neprimerljivo drugačni.
Ob vsakem neuspehu, ki ga nikakor ne zmoremo doživljati kot lekcijo, nase naslovimo plaz kritik, ki niso usmerjene v dejanje, temveč v nas osebno, v naše osebnostne lastnosti in sposobnosti. Enako razumemo tudi kritiko drugih, ne zavedajoč se, da ta vedno pravzaprav govori le o osebi, ki jo je izrekla, o tem, kaj razmišlja, kako si razlaga naše vedenje in kako se ob tej razlagi počuti. Verjamemo, da je bila kritika upravičena, vanjo niti ne podvomimo, temveč jo le še dodatno podkrepimo s svojimi razmišljanji. Da ima to izjemno negativen vpliv na našo samopodobo, je verjetno odveč pisati.
Prav tako se zaradi strahu pred neuspehom in kritiko marsikatere aktivnosti niti ne lotimo, čeprav si tega po tihem želimo. Odpovedati se svojim željam je namreč precej varneje kot poizkusiti in tvegati neuspeh ali kritiko. S tem ohranjamo svojo dobro samopodobo, ki pa v resnici ni prav dobra. Toda z izogibanjem neuspehu in kritiki jo vsaj nekoliko varujemo pred tem, da bi bila še slabša. Verjamemo namreč, da je odvisna od drugih ljudi in zunanjih okoliščin, ne pa od lastnega razmišljanja in delovanja.
Kot vidimo, perfekcionizem ni vedno le slab, lahko je celo zelo pozitiven, če ga povezujemo s pravo stvarjo oz. z nečim, kar je v celoti v naši moči. Perfekcionizem, ki temelji le na rezultatih našega delovanja, bo pogosto pospremljen tudi z razočaranjem, strahom in še čim, saj bomo pričakovali, da bodo rezultati odvisni le od tega, kako bomo delovali mi. Pozabili bomo, da nanje vplivajo tudi zunanje okoliščine, ki jih ne moremo nadzirati. Perfekcionizem, ki temelji na našem delovanju, pa bo na nas v večji meri vplival pozitivno.
Tega se dobro zavedajo športniki, ki vedo, da končni rezultat ni vedno pokazatelj tega, koliko truda so vložili v posamezno tekmo, temveč kaže tudi, koliko truda so vložili ostali soigralci in igralci nasprotne ekipe, je tudi pokazatelj delovanja sodnika, vremenskih pojavov in še česa.
Zavedajmo se torej, da smo lahko perfekcionisti, vendar pa bodimo perfekcionisti v stvareh, ki jih nadzorujemo, torej so v našem vedenju in delovanju. Zavedajmo pa se tudi, da 100 % truda, ki ga bomo v opravljanje neke aktivnosti vložili danes, morda ne bo enako 100 % truda, ki ga bomo v opravljanje enake aktivnosti vložili jutri. Če zmoremo to, bo perfekcionizem prej blagoslov kot pa prekletstvo.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.