Počitnice v hotelu "bolnišnica"

Ampak lakote nisem čutila, niti pomislila nisem več na hrano in ko so mi prinesli obrok, sem ga enostavno pojedla, ker so mi rekli, naj pač jem. Preizkus za meritev pljuč sem prestala, nisem pa vedela, kaj pomeni moje pihanje. Nikoli nisem kaj prida pihnila v tisto napravo, kakor, da ne znam zajeti zraka, ki ga moram potem po cevki spustiti v merilec. Ampak rezultat, kot so mi povedali, ni bil slab. Veselila sem se takšnega izvida, čeprav še vedno nisem dojela, zakaj so potrebne vse te meritve in kaj hočejo z njimi raziskati.

Obiska sem bila vesela. Čeprav sem vedela, da Sabina pride, se je pojavilo neko čudno nelagodje. V bolnišnici se običajno nihče ne počuti dobro. Svoj oklep čutne nedotakljivosti sem izpilila do najvišje možne točke, ki sem jo zmogla, saj nisem želela pokazati niti sebi niti ostalim, da sem krhka in se lahko vsak hip zlomim. Nekje iz ozadja mi je kljuvalo, da bom močna ostala le, ko se bom preslikala v tisto pravljico, v kateri bom preživela. Hotela pa sem preživeti, ampak ne s stokanjem, tarnanjem in solzavostjo, pač pa čim bolj brez psihičnih bolečin. Podobne situacije nisem imela še nikoli, zato nisem vedela, do kod segajo moje zmožnosti in kdaj se lahko sesujem ter kje je tista meja, ko bom lahko obstala in se brez posledic vrnila. Vsako čustveno nihanje pa gotovo ne vpliva ugodno na počutje in posledično na zdravje.

Mogoče bi morala z bolj odprtimi rokami sprejemati obiskovalce in vse tiste, ki so se želeli srečati z mano. Ampak v trenutkih nezbranosti mi je zarojilo po glavi, da se nimam namena poslavljati, ker sloves zares ne prenašam. Pa tudi mučno mi je bilo govoriti o nečem, o čemer sploh nisem vedela, kaj naj povem. Še tistim redkim, ki sem se jim javila, pa je beseda stekla tudi o diagnozi, sem prepričljivo povedala, da se sicer nekaj dogaja v mojem črevesju, ampak izvidi bodo vsekakor pokazali stanje b. p. O tem sem bila tako prepričana, da mi je bilo škoda klepetati o nečem, kar bo sledilo, ko pa zagotovo nihče ne more vedeti, kaj me v prihodnjih dneh zares čaka.

Tudi na Sabininem obrazu sem v hipu, ko je vstopila, čutila neko negotovost, jaz pa sem se ji le prisrčno nasmehnila in jo povabila v svojo družbo. Iz trenutka v trenutek je postajala bolj sproščena in razložila mi je, da ni imela pojma, kaj naj mi sploh prinese, pa je pred hišo utrgala vejico cvetoče sivke ter mi jo vso dišečo izročila. Potem je bil prebit tisti led, v katerem se nisva znašli še nikoli. Smejali sva se vsem mogočim zgodbicam, ki sem jih vmes tkala, z navdušenjem sem ji povedala celo vsebino komedije, v katero sem se vživela v torkovo noč.

Telefon sem imela ves čas na tiho, pa tudi z sms-i ter e-sporočili sem dodobra skoparila, saj se v sobi, kjer je bilo nadvse zanimivo vzdušje, nisem želela pogovarjati, iz sanitarij pa sem ponavadi klicala le Fabijana. Če pa bolj podrobno pomislim, si nisem želela solz in neugodnega počutja - verjela sem v neko čarobno moč, ki me bo prijetno prebudila iz morečega dremeža. Pogovor z zdravnikom, ki mi je opravil kolonoskopijo, je sporočal, da visi moje življenje na nitki. Fabijan ga je povprašal, kaj misli o moji bolezni. Pričel je pripovedovati in mu nakazoval, kaj se lahko zgodi, kakšne preiskave bodo še opravili in kaj lahko pričakujemo v prihodnje. Slišala sem njun pogovor, vendar nisem razbrala, o čem teče beseda. Bila sem v svojem svetu, v svetu upanja in zmage, le Fabijanov potni obraz ter posivela obrazna barva mi je dala misliti, da temu ni tako. Čudila sem se, ko sva se napotila po stopnicah na sprehod ob Krki, kakor da beseda ni tekla o meni, ampak Fabijan mi je zaskrbljeno pripovedoval, kako je sestra ob tem, kar mu je zdravnik govoril, gledala vstran in ni vedela, kam naj se umakne ter je vsa nemočna nad tem, kar mora poslušati. Ravno to sestro sem nekaj ur kasneje vprašala, koliko medicinskega osebja dela na oddelku v vseh izmenah, saj sem jim ob odhodu želela pokloniti svojo zadnjo knjigo z otroškimi pesmimi Zakaj je sonce zjutraj vstalo? Zelo prijazno in srčno me je pogledala in odgovorila, naj ne mislim na takšno zahvalo, ker jim je to služba, ampak naj se oglasim kdaj kasneje, ko bom zdrava. Spet sem se čudila njenim besedam in pripomnila, da sem zdrava in ravno zato jim bom podarila sonce.

Niti sprehod, ko sva se napotila ob reki do Loke, nama ni bil usojen. Že po nekaj desetih metrih sva se morala obrniti, saj je iznenada pričel padati dež. Pravzaprav tople dežne kaplje, ki so idilično pot opustele. Tako sva tudi midva splezala po hribu in se preko zadnjega vhoda vrnila v zgradbo. Moja bolnišnična ’šlafrok’ ideja ni bila izvedena.

A vse se zgodi z namenom, tudi ta dan se je dokončal tako, kakor se je sam želel. Pozno zvečer, ko je oddelek utonil v spanec, sem se spominjala vsake minute, ki sem jo preživela. Dan je bil tako popoln, da sem čutila srečo v svojih mislih. Imela sem se božansko, kot na najlepših počitnicah. Vsak trenutek zapolnjen in vse se je dogajalo s tisto preračunljivostjo, ki sem jo morala doživeti. Nisem je hotela, a življenje je tako zapisalo v odstiranje mojega tuzemskega bivanja. Občutek, da sem živa, da obstajam, je bil božanski, hvaležnost za vsak vdih pa veličastna. Tudi nočni pozdrav, ki sem ga skozi telefonski pogovor pustila Fabijanu, ko sem se zavedla, kako mi je pravzaprav všeč njegov glas, je bil kot darilo, ki mi je bilo poslano od nekod. Nato sem napol skrčena brezskrbno zaspala, kot na sanjskem dopustu, ki ga doživiš le enkrat v življenju.

Preden so mi izmerili EKG, sem zagledala injekcijsko iglo, zato je aparatura ponovno beležila moj strah in tesnobo ter nekontrolirano poplesovala. Vedela sem, da ne bom šla domov, če bo kateri koli izvid izven predpisanih okvirov. Ampak osebje je bilo čudovito. V žilo mi je tekla tekočina, krvna plazma je bila pripravljena in podpis dobljen, da je primerna za vbrizganje, EKG naprava je bila v pripravljenosti, da mi izmeri srčni utrip. Moja koncentracija je bila na preizkušnji. Hotela sem premagati tisti zahrbtni strah in prelisičiti fobijo, ki se je potuhnjeno plazila ob vsakem zdravnikovem premiku, ob vsaki dozi zdravila, ki so mi ga predpisali. Uspela sem in se umirila. Tudi pritisk, ki ga še v ponedeljek niso mogli izmeriti, je bil v idealnih mejah. Potem so mi pobrali ’metuljčka’ in ostala mi je modra sled, ki sem jo želela spregledati, da bi se bolje počutila. Bilo mi je sporočeno, da odhajam domov z začasno odpustnico, zato sem se oblekla in postala klepetavo vzradoščena, saj kar ni bilo konca pogovorom mojih sostanovalk.

Fabijan mi je prinesel želeno število knjig. Vzela sem si čas in napisala posvetila ter odnesla v sestrsko sobo. Začutila sem toplino in toliko prijetnosti, da mi je bilo všeč, kar sem doživela. Izkušnja je bila kot darilo. Bile so počitnice v najprestižnejšem hotelu, v hotelu bolnišnica, kjer sem s sabo vzela neponovljive spomine, vesela, da odhajam in rahlo negotova, ker nisem vedela, kaj me še čaka in kako težko se bom ponovno vrnila v bolnišnične prostore nekega drugega oddelka.

A dom je zavetje, kjer si lahko slečem tudi kožo, če mi je tako všeč. Hotela sem biti sama, s svojimi rastlinami okoli hiše, z vrtom in zelenjavo, z rožami na stopniščnem podestu, z našimi živalmi, ki so me obkrožile, ko sem izstopila iz avta in s Fabijanom, čigar bolečino sem čutila, pa jo je spretno skrival. Z njim sem sedla na običajno mesto, ki sva ga imela za pogovor. Vedela sva, da so se naši prijatelji zbrali na druženju, kamor sva bila povabljena, vendar nisem imela moči, da bi se jim pridružila. Solze bi bile tiste, ki bi tekle v slapu, posledično pa bi se lahko pričela lomiti kot krhko steklo, kar pa si nisem želela. Hotela sem obdržati moč in čustveno stabilnost, kar pa ob solzah ni mogoče.

Dolgo v noč sva s Fabijanom sedela pod brajdo kivijev in vmes preštevala tudi zvezde. Nebo je bilo ’popikano’ od svetlečih se biserov, ki so verjetno večni. Iz iste sklede sem hotela zajemati tudi sama ter piti to neskončnost. Po treh dneh je bilo celo spanje v domači postelji kot nagrada, kakor je bila nagrada izkušnja, ki sem se jo začela zavedati ter me je pričela iz trenutka v trenutek bolj bogatiti.

Leto 2013 me je zaznamovalo z diagnozo rak. Preživela sem in se s hvaležnostjo zavezala Programu Svit, da postanem njegova ambasadorka ter s svojo zgodbo osveščam neodzivne v preventivni program raka na debelem črevesu in danki. Potrebovala pa sem tudi pisalno terapijo, da sem na tak način prestopila šok, ki sem ga iznenada doživela, ko sem se začela zavedati, da se mi izteka življenje. V minulem letu sem postala ambasadorka portala MojaLeta.si in pričela z objavami zgodb iz knjige Diagnoza, ko zasane dih. A sem se najprej posvetila pisanju knjige, ki sem jo javnosti predstavila minulo jesen. Knjiga Diagnoza, ko zastane dih, ima 13 poglavij. V njej so na poseben način zapisane zgodbe, ki sem jih doživljala v času bitke z rakom. Vsebini sem dodala moj pogled na življenje in moje videnje na mnoge stvari, ki se dogajajo v vsakdanu, tako sem vsakemu poglavju dodala t. i. nasvete in sporočila. V knjigi so zapisi mojih najbližjih, ko so spregovorili o tem, kaj so doživljali, ko so izvedeli, da imam raka, mojih prijateljic, objavljenih pa je tudi nekaj zgodb oseb, ki so se prav tako srečale z diagnozo rak. Knjiga je barvna in kot rdeča nit so v njej razpete fotografije mavric, ki so jih posneli različni fotografi.