Ni ugovarjala. Tudi Jošta in Tiana je rada videla.
Dan je bil čudovit, imeli smo se zelo lepo. Po uri hoje smo prispeli do kmetije. Še vedno nas je grelo sonce, zato smo posedli kar zunaj. Naročili smo pijačo in domač narezek. Tam je bil vedno božanski. Imeli so domače salame in klobase. Manjkali niso niti vloženi jurčki.
»Jutri zvečer bosta pa sama,« je povedala Erika najinima možema, ko smo se počasi vračali nazaj.
»Kam pa kam,« je vprašal Nino in naju pogledal.
»Z Meto gremo po dolgem času na pijačo,« sem povedala.
»Midva pa sama doma. Ni pošteno,« je bil narejeno užaljen Matija.
»Oddolžili se bova,« sem sladko rekla in se stisnila k njemu.
»Naj bo,« se je vdal in me objel.
V petek popoldan sem malce pospravljala po stanovanju. Teja je ob šesti uri končno dočakala, da je lahko odšla k Mileni. Vsa vesela je stekla k sosedom.
Ko se je bližal večer, sem se počasi pričela urejati. Matija pa je sedel pred televizijo in me zbadal: »Še veš ne, kako dober film boš zamudila. Žal ti je lahko!«
»Ha, ha, samo hočeš, da ostanem ob tebi, ker me že sedaj pogrešaš,« sem se zasmejala.
»Pa bi, če bi te prosil,« je vprašal.
»Bi,« sem prikimala.
»Ah, kar pojdi in lepo se imej in hitro se vrni,« je dejal.
»Ne pozabi iti po Tejo,« sem mu še zaklicala, ko sem odhajala.
Dobile smo se na parkirišču pred malo trgovino. Vse tri nasmejane in lepo urejene, smo sedle v en avto. Tokrat je vozila Erika.
»Tja kot vedno,« je vprašala, preden je stopila na plin.
»Normalno,« je vzkliknila Meta. In smo šle.
Gostilna je bila ravno prav polna, čista urejena, natakarji prijazni. Z veseljem smo hodile tja. Naročile smo liter domačega rdečega vina, nato pa brskale po jedilnem listu. Vedno smo se dolgo odločale, kaj bomo jedle in vedno smo jedle približno isto stvar. Tako je bilo tudi tokrat. Meta je naročila pražene lignje, pečen krompir in mešano solato, Erika tako kot vedno, svoj priljubljeni dunajski zrezek, jaz pa sem si tokrat zaželela meso na žaru.
Hrana je bila, tako kot vedno, zelo okusna in ob jedi smo res uživale. Nikamor se nam ni mudilo, počasi smo jedle, se vneto pogovarjale in se smejale. Bil je res lep večer.
»Premalokrat gremo skupaj ven,« sem rekla.
»Vedno to ugotovimo,« je dodala Meta.
»In vedno si obljubimo, da bomo od sedaj naprej šle bolj pogosto,« je kimala Erika.
»In tega se nikoli ne držimo,« sem v smehu dodala.
»Torej lahko zaključimo, da smo nepobolšljive,« je kimala Meta.
In nikoli nismo zdržale dlje, kot do polnoči. Tudi tokrat ne, čeprav smo vneto govorile, da tokrat bomo pa skupaj do jutra.
Poslovile smo se že nekaj čez enajsto zvečer. Odpeljala sem se nazaj proti domu. Hiša je počivala v temi, sklepala sem, da Matija že spi. Tiho sem odklenila vhodna vrata in po prstih vstopila. Nisem ga hotela buditi. Oprhala sem se, se preoblekla v dolgo srajco in se napotila najprej proti otroški sobi. Na moje veliko začudenje je bila postelja Teje prazna. Domnevala sem, da spi v najini postelji. Nasmehnila sem se. Mala je vedno znala izkoristiti. Kadar ni bilo Matije, je spala pri meni in kadar ni bilo mene, je spala pri Matiju.
Odšla sem do spalnice, odprla vrata in obstala. Tudi najina postelja je bila prazna. Nekaj časa sem strmela v postlano posteljo in zmedeno tuhtala. Le kje bi lahko bila?
Ko sem odšla od doma, je bil Matija doma, Teja pa pri sosedovih. Nato sem naročila Matiji, naj jo gre iskat. Ah, mogoče sta še vedno tam! Nepoboljšljiv je tale moj možiček! Teja bi morala že davno spati! Najbrž se je zagovoril, sosed Ivo je najbrž postregel v vinom in Matija je pozabil, koliko je ura.
Na hitro sem se oblekla v trenerko in odhitela k sosedovim.
Nisem hotela zvoniti, v slučaju, če bi Teja že spala. Ker so bila vrata odklenjena, sem le tiho vstopila. Prisluhnila sem. Nikjer se ni slišalo smeha, govorjenja. Postala sem, če bi kaj ujela in tako uganila, kje so. Ker je bila le tišina, sem se napotila do dnevne. Odprla sem vrata. Tema. Nikjer nikogar. Ko so se mi oči nekoliko privadile, sem opazila, da nekdo spi na kavču. Stopila sem bliže. Bila je Teja. Če je mala spala tam, je bil najbrž Matija kje blizu. Pa ne, da so se ga preveč napili?! Skoraj ne bi verjela. Najbrž se kje tiho pogovarjajo. Matija je pozabil na uro.