»Prosila me je, naj pazim malega. Odšla je na zabavo. Rekla mi je, da se vrne proti jutru. Zagotovila mi je tudi, da tebe še ne bo. Da prideš šele v ponedeljek,« je razložila.
»Pohitel sem, želel sem jo presenetiti,« sem povedal.
»Pa si presenetil mene,« je dodala.
»Vedela si, da sem jaz. Zakaj nisi nič rekla? Zakaj me nisi odrinila stran,« sem pričel.
»Ker, ker sem si želela,« je povedala resnico.
Sedel sem na rob postelje in jo gledal.
Katja je bila štiri leta mlajša od Marjane. Ko sva se z Marjano spoznala, je bila še deklica. Sedaj je bila lepotica. Všeč mi je bila, a ne toliko, da bi…
»Kaj naj rečem Marjani,« sem pričel.
»Najbrž je niti ne bi zanimalo,« je odgovorila.
»Kaj hočeš reči?«
»Res verjameš v njeno zvestobo? Res misliš, da je ves ta čas, ko tebe ni, sama,« je povedala.
Zadelo me je naravnost v srce. Da me vara? Ne, ne verjamem!
»Ljubi me,« sem pričel.
»Marjana že dolgo ne več, Dejan. Ljubim pa te jaz. Že od nekdaj,« je priznala.
»Povedal ji bom resnico. Tebe pa prosim, da odideš,« sem hladno rekel.
Odšla je brez besed. Užalil sem jo.
Marjana se je vrnila proti jutru. Pričakal sem jo v kuhinji. Nisem mogel spati.
Prestrašila se je, ko me je zagledala.
»Kdo te je pripeljal,« sem želel vedeti. Pred hišo je namreč ustavil avto, nekaj minut sta še sedela v njem, nato je ona izstopila, on odpeljal.
»Prijatelj,« je odgovorila.
»Prijatelj ali ljubimec,« sem vprašal.
»Je pomembno,« je odvrnila.
»Zame je!«
»Dejan, lahko bi vedel…«
»Torej je res,« sem prikimal.
Stala je med vrati in me gledala. Nato je vprašala: »Kje je Katja?«
»Odšla je domov. Imela sva, kako bi rekel, neljubi dogodek. Mislil sem, da v najini postelji ležiš ti,« sem povedal.
Marjana je zrla vame. Namignila mi je, naj nadaljujem.
»Mislil sem, da si ti. Ljubila sva se. Tako, kot nekoč midva,« sem povedal.
Bil sem prepričan, da bo planila v jok. Pa se je pričela smejati.
»Smešno ti je,« sem vprašal.
»Ne morem verjeti! Pa te je le dobila. Moja sestrica je končno ujela princa svojih sanj. Sedaj pa še reci, da nisi vedel, da je nora nate,« je govorila. Ni ji bilo hudo. Niti malo ne.
»In tebi je vseeno,« sem hotel vedeti.
»Popolnoma. Že dolgo se z nekom dobivam. Hotela sem ti povedati, pa te nikoli ni,« je mirno rekla in mi zrla v oči.
»Odselil se bom,« sem skrušeno dejal.
Odkimala je: »Ne, jaz bom šla!«
»Pa mali? Kam ga boš odpeljala,« sem vprašal.
»Naj ostane tu. Nima veliko od mene. Nisem dobra mama,« je skomignila z rameni. In je odšla.
Tako se je zaključil moj zakon. Timotej je ostal pri meni. Ker nisem imel druge izbire, sem prosil Katjo, če ga želi paziti, ko bom zdoma. Seveda je takoj privolila. Čez čas se je preselila k nama. Sprva le kot prijateljica.
Potem sem se nekoč vrnil domov. Odšel sem do spalnice. V postelji je ležala Katja. Obrnila se je k meni in me prijela za roko.
»Mislim, da bi bil že čas, da si priznava, kar čutiva,« mi je tiho, nekoliko proseče rekla.
Legel sem k njej in jo pobožal po stegnu. Imela je čipkasto perilo. Oblekla ga je zame. Močno sem jo objel in stisnila se je k meni…