Opora v trenutkih trpljenja in srčen nasmeh skupnega bivanja. Odločen stisk roke, globok pogled v oči, ki ti da vedeti: »Skupaj sva. Sprejemam te. Ob tebi sem. Pomemben(na) si. Vidim te, slišim, čutim. Vem kdo si.« Objem Ljubezni, dotik nežnosti.
Drobno darilo v zahvalo, čokoladica, omamna vrtnica le zato, ker sem. Požirek hladne vode ali kos kruha, ko je žeja/lakota. Vrelec besed, ki ne usahne, ali globoka tišina večnosti. Rama, na kateri zajočeš, ko duša začuti objem Boga. Gola resnica, ki odzvanja v očeh zaveznika. Upanje, ko padeš pod težo obupa, in roka, ki te potisne preko meja, da prideš pred obličje Srca.
Trenutek, ko zlomljenih kril onemiš pred bolečino sveta, pa dobiš sporočilo angela, ko ne zmoreš več, pa ti en sam telefonski klic da vero, upanje, povrne smiselnost bivanja. Utrinek, ko prekipevaš od sreče, smeha, uresničenih sanj in skupaj s sopotnikom dosežeš raj sredi cvetočega travnika. Eno samo vprašanje, ki predrami zaspano telo ali prežene temo, ki zgrne nad lepoto se tvojo. Viteška prisega, zaobljuba, ki časovnih, še manj prostorskih meja ne pozna.
Ljubezen, ki poveže dve srci v en sam utrip, dragoceno darilo, ki vedno znova napaja se v vodnjaku Najvišjega. Neskončnost ujeta v en sam: »Rad(a) te imam!«