Proces žalovanja je sestavljen iz več faz, ki si sledijo bolj ali manj enako, je pa res, da ni nujno, da vsak posameznik doživi prav vsako od faz. Kako bo človek, ki je doživel izgubo, to prebolel, je odvisno tudi od njegove čustvene opremljenosti in strategije kako premaguje stresne dogodke, od izkušenj, ki jih morebiti že ima glede žalovanja, pa tudi od podpore, ki jo prejme od soljudi.
Faze v procesu žalovanja si sledijo bolj ali manj takole:
1. Zanikanje: ko smo šokirani in telo skuša omiliti bolečino s tem, ko zanikamo in negiramo dejstva, četudi nas bo spoznanje doletelo nekoliko kasneje;
2. Jeza: postanemo jezni na vse okoli nas, pa čeprav neupravičeno. Sprašujemo se ali bi lahko preprečili izgubo, jezimo se tudi na sebe;
3. Pogajanje: želimo se pogajati, če bi s tem kako lahko spremenili potek dogodkov, poskušamo racionalizirati in doseči spremembo, ki pa žal običajno ni mogoča;
4. Žalost in nemoč, obup: ko spoznamo, da je izguba resnična, začnemo v polnosti žalovati, lahko občutimo tudi krivdo in obup, da se ne da nič spremeniti, žalost je lahko tako močna, da pozabimo na sebe in svoje vsakodnevne aktivnosti. V tej fazi obstaja veliko tveganje za nastop odvisnosti od tablet, alkohola, drog in drugih zlorab, ki naj bi pomagale preživeti ogromno žalost, ki jo občutimo;
5. Sprijaznjenje in ozdravitev: namen sprijaznjenja je predvsem, da svoje življenje postavimo na nove temelje, da osmislimo svoje cilje drugače, da si zadamo nove vizije ter da se zavedamo, da je bolečina in žalost del nas, a da smo ozdravljeni v smislu, da vemo, da imamo sami svoje življenje in da smo si dolžni si ga narediti polnega in kvalitetnega.
Pomembno je vedeti, da so zgoraj opisani občutki normalni in da doletijo tako rekoč vse nas, ki izgubimo nekoga, tako ali drugače. S tem, ko zdravo žalujemo, dovolimo svojim neprijetnim in težkim čustvom, da pridejo na površino, kar pomeni, da se z njimi soočimo in jih ne potlačimo. Seveda, bolečina, ki je pri tem prisotna, je močna in lahko na trenutke prevzame vsako celico telesa žalujočega, a vedeti je treba, da slej kot prej tudi ta močna bolečina mine.
Svoje misli in čustvovanja lahko izrazite tudi na več načinov, poleg obiska strokovnjaka, lahko o svoji boleči izkušnji čim več govorite, pišete lahko svoje intimne zapiske ali dnevnik, bodite kreativni in narišite ali oblikujte nekaj, kar vam pomaga prebolevati. Ob tem skrbite tudi za svoje telo tako, da dovolj spite, se zdravo prehranjujte (četudi se vam hrana upira, se potrudite in vnesite v telo zdrave obroke) ter poskusite čim več časa preživeti v naravi, saj le-ta sama po sebi ima veliko zdravilno moč.
Najbolj pomembno in obenem je to tudi nekakšna zaključna faza, je faza odpuščanja. Karkoli smo še želeli sporočiti osebi, ki smo jo izgubili, pa tega ne moremo več narediti, je prav, da odpustite sebi za vse, prav tako pa osebi, ki ste jo izgubili. Namreč, realnosti ne moremo spremeniti, torej je pomembno, da se sprijaznite z izgubo ter skozi faze žalovanja počasi sebe okrepite tako, da boste zopet polni sveže energije in želje po življenju, obenem pa ste pridobili določeno izkušnjo in modrost, ki vam lahko prideta prav v bodoči podobni situaciji.
.JPG)
Avtorica kolumne Melita Kuhar vodi projekt Svetovalnica.si. Več o tematiki in ostalih medsebojnih odnosih lahko preberete na spletni strani http://svetovalnica.si/.