Tak celosten razvoj medicine je bil vedno v nevarnosti. Danes morda še prav posebno. Tehnologije napredujejo z neverjetno hitrostjo in marsikaj tega je za bolnike velik blagoslov. Še zdaleč pa ne vse. Vse preveč je v medicini znanstvenikov, ki skrbijo res za vrhunski tehnični razvoj, se pa ob tem ne menijo za človeka kot človeka in za njegovo bistvo. Človek še zdaleč ni stroj, ki naj bi brezhibno deloval. Je veliko več in medicina naj bi pomagala celemu človeku.
Ne vem če študentje medicine o tem kaj več razmišljajo, V bistvu je to nekaj, o čemer naj bi vsak zdravnik razmišljal celo življenje, ob vsem svojem delu, ob konkretnem srečevanju z ljudmi. Medicina nujno potrebuje neprestan razmislek o etiki vsega, kar počne. Brez tega stalnega razmisleka pravzaprav ne moremo govoriti o medicini.
Medicina danes zmore veliko več, kot sme. Morda lahko to ponazorimo z atomsko energijo. Atomsko energijo lahko uporabljamo na mnogih področjih, da nam olajša življenje, lahko pa jo uporabimo tudi kot strašno orožje za uničenje. Od človekove modrosti pa je odvisno, za kaj jo bomo porabili. Potrebujemo torej modrost. Modrosti pa se ne naučiš samo iz knjig, ampak je potrebna stalna refleksija. Treba je še in še prisluhniti življenju, včasih komaj še zaznavnemu, da se potem lahko odločamo.
Premalo poznam ves obseg današnjih raziskav v medicini. Vem samo, kar tu in tam preberem v medijih in včasih me je strah, kaj vse si medicina dandanes lasti, o čem vse si drzne odločati. Ljudje na splošno tega niti ne vejo. Nekateri pa gredo tudi tako daleč, da bi bili pripravljeni poteptati vse etične norme, samo da bi sami morda malo dlje živeli. Predstavljam si, da bi bilo treba med ljudmi sprožiti čim več pogovorov o tem, da bi ljudje več vedeli o tem, kaj mnogi znanstveniki želijo in da bi se tudi vprašali, kaj je še sprejemljivo. Tako pa se večina stvari odvija mimo njih, in vendar gre zanje.
O marsičem, tudi vsakdanjem bi se lahko spraševali. Ali je prav, da bolnika, za katerega je jasno, da umira, še vozimo na kup preiskav, ki zanj predstavljajo samo breme? Morda hočejo to svojci ali pa zdravniki nočejo priznati, da ne morejo več obrniti toka bolezni?
Morda pa bi ljudem bolj pomagali, če bi jih že od malega učili razmišljati o zdravju in bolezni, o življenju in smrti, o stalnicah našega življenja.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)