Upanje ni nekaj, kar bi ti lahko nekdo dal. Upa lahko samo vsak sam. Lahko ti nekdo pri tem pomaga, ne more pa upati namesto tebe. Lahko je eno samo drobno srečanje, ena sama beseda, na zunaj nepomembna, pa izrečena v pravem trenutku in na primeren način, da v tebi prebudi novo upanje.
Sama sem se v svojem življenju veliko ukvarjala z upanjem in se bom verjetno do konca. Najbolj sem se učila upati ob svojih bolnikih, ki so imeli pljučnega raka v že precej razširjeni obliki. Vedela sem, da bolezen v večini primerov ni ozdravljiva in bo prej ali slej privedla do smrti. Kako torej upati z bolnikom, kjer ne moreš zaustaviti bolezni? Vedela sem, da lahko kar pustim službo, če se mi zdi njihov položaj brezupen. Lahko bi jim govorila vse mogoče, ampak iz mojih oči, iz tona mojega glasu in iz mojih gest bi razbrali, da se mi zdi njihov položaj brezupen.
Tudi sama sem se morala ob svoji bolezni učiti upanja. Lahko bi me popadla ena sama črnogledost, kaj bo, če bo, ko bo … Pravzaprav vprašanja, ki si jih lahko postavlja vsak od nas, tudi če je trenutno še zdrav. Ampak s takimi vprašanji ne prideš daleč in te samo ohromijo. Morala sem se učiti upati. Priznam, da to ni bila samo moja zasluga, ampak splet različnih okoliščin, ki so mi pomagale. Srečala sem veliko ljudi, od katerih sem se učila in veliko naučila. Vsi so mi pomagali, čeprav se večina njih tega niti ne zaveda. Korake pa sem morala delati sama. Sama sem morala tudi videti in začutiti in slišati, kaj mi imajo vsi ti ljudje povedati. Morala sem bit budna in odprta za vse izzive življenja.
Vedno govorim o dveh vrstah upanja, od katerih je vsaka zelo pomembna. Najprej je tu veliko upanje, da se bo na koncu vse dobro končalo, kljub bolezni, kljub umiranju, kljub vsemu, kar je težko, kljub vsemu trpljenju in zlu, kljub temu, da ne vemo, kako. Tudi kljub vsemu zlu in korupciji v svetu. To temeljno upanje je položeno v srce vsakega človeka, čeprav se mnogi tega morda niti ne zavedajo dobro.
Druga oblika upanja pa je upanje majhnih korakov. Upati pomeni videti možnost. Možnost za naslednji korak, nič več. Možnost za en mesec, za en teden, za en dan … Ti koraki so vedno krajši, upanje pa ostaja. Za nobenega človeka ne moremo reči, da zanj ni nobenega upanja več in da zanj ne moremo nič več narediti. Res je, da bolnik morda umira in tega na bomo preprečili, lahko pa zanj do zadnjega trenutka še veliko naredimo. Lajšamo mu težave, smo ob njem, ga poslušamo … Če umirajoči reče, da se boji smrti, mu nič ne pomagamo, če mu lažemo, da ne bo umrl. Lahko pa mu preprosto rečemo: »Karkoli bo, bomo s teboj in ti pomagali.« To je res in to je dejansko upanje. Upanje je vedno iskreno, brez laži.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)