Ko srečujemo ljudi. »bolne« in »zdrave«, ko se pogovarjamo z njimi in pustimo, da povedo, kako se počutijo, zaslutimo, kako nejasna je meja med zdravjem in boleznijo. Počutiti se zdravega ali bolnega je zelo subjektivna stvar. Biti zdrav pomeni biti v sebi nerazklan, cela oseba, sposobna živeti vse razsežnosti življenja v soglasju, telesno, duševno. Socialno in duhovno. Zato je lahko nekdo po medicinskih merilih zelo bolan, pa vendar deluje kot zdrav človek, ker so vse te razsežnosti usklajene. Ni nujno, da so popolne, so pa usklajene. To pomeni, da zna svojim telesnim, duševnim in socialnim zmožnostim prilagajati svoje želje, svoja ravnanja, svoje načrte. To mu tudi omogoča, da zelo varčno uporablja svojo energijo, je ne troši po nepotrebnem in lahko naredi veliko več kot drugi.
Če tako razumemo zdravje, nam postane jasno, da medicina s svojimi izvidi ne more potegniti jasne meje med tem, kdo je zdrav in kdo bolan. Tu zelo jasno doživljamo, da življenja ne moremo stlačiti v izvide in tabele – lahko ga doživljamo samo kot celoto in kot velik skrivnost, ki nas vedno znova preseneča.
Zdravje torej niti ni stanje ali posest, niti cilj, ampak prej hoja po poti. Premagovanje ovir,, reševanje nasprotij in stalno iskanje ravnotežja. V tem smislu je zdravje v vsaki situaciji nekaj zelo aktivnega in prav ta aktivnost daje vrednost življenju, pa naj bo kakršnokoli že.
Zato zdravje ne more biti nekaj, kar lahko medicina zagotavlja brez sodelovanja z bolnikom in njegovo okolico. Medicino mnogi razumejo kot servis, kjer popravijo okvare, tako kot v mehanični delavnici popravijo avto. Medicina pa je veliko več ali naj bi bila več. Človeku naj bi pomagala aktivirati vse njegove notranje moči, ki bodo skupaj z medicinsko stroko zmogle premagati bolezen, ali pa mu bodo pomagale, da bo kljub bolezni, ki se je morda ne da pozdraviti, živel čim bolj kvalitetno in zadovoljno do konca. Vedno znova me spremlja misel, ki takole označuje zdravnika: »Dober zdravnik je tisti, ki prebudi zdravnika, ki tiči v vsakem človeku.« Če ta zdravnik, ki tiči v vsakem človeku, ni prebujen, mu tudi medicina ne bo mogla veliko pomagati.
Če tako razumemo zdravje, je medicina sicer dragocena in pomembna, nima pa najpomembnejše vloge. Ne želim, da bi me kdo napak razumel. Seveda sem vesela vsega napredka medicine, ki zdaj zmore že marsikaj, česar si takrat, ko sem jo pred skoraj petdesetimi leti študirala, niti malo nismo mogli predstavljati. Ampak vse to ostaja samo del vsega, kar je zdravje. Zdravje je veliko več.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Kliknite tukaj in preberite zanimiv intervju.