Tim Winton črpa navdih za pisanje iz pokrajine, zlasti obmorskega dela Zahodne Avstralije. »Morje je prav tako rob zemlje,« je verz T. S. Eliota, po katerem je avtor povzel naslov svojih obmorskih spominov. Zdi se, da se mu je odraščanje ob morju zajedlo v vsako telesno in spominsko celico, saj je morje večni spremljevalec njegovih zgodb. V kratkem avtobiografskem delu Rob zemlje mu spiše poetično hvalnico, v kateri nam odstre tisoč in en obraz morja: je sveti kraj obredov prehoda; domovanje čudežev in čudes; prostor, kjer se ob »vsaki sekundi užitka vedno pojavi trenutek zaskrbljenosti«; sorodnik puščave, lačen trupel. In tako kot avstralsko morje valovi drugače kot slovensko – ne nazadnje ima v avstralski angleščini skoraj vsak val svoje ime, ki ga v slovenščini poskušamo opisno poustvariti – tako tudi Wintonov jezik občasno naplavi tako nenavadne kombinacije besed, da se osupel bralec čudi kakor Wintonov paberkovalec po plaži, ki na morskem obrežju odkriva predmete iz nekega drugega sveta. Rob zemlje je branje, ki bo navdušilo tako ljubitelje morja kot pretanjene literature.
»
Ni ga kraja, kjer bi raje bil, ni stvari, ki bi jo raje počel. Sem na plaži, zrem proti zahodu, s celino za seboj, medtem ko sonce tone v morje. Vem, kje je moje mesto.«