»Gospod, če ga potrebujete prej, potem napišite prošnjo in opišite svoje težave. Priložila jo bom zraven in na dom boste dobili odgovor,« sem rekla.
»Zakaj pa jo ne napišete vi? Kaj pa naj napišem? Ljubi bog, tri tedne! Kam gre ta država? Saj bomo obubožali. Vse bodo prodali. Kmalu bomo govorili nemško, pa še v Nato gremo. Kaj še bo.«
In spet so vsi kimali in me grdo gledali.
Ljubi bog, daj mi drugo službo ali pa vsaj poceni psihiatra!
»Gospod, glede tega, da gremo v Nato, pa res nima nobene veze z mano,« sem rekla prijazno.
»Kaj da ne. Vsi ste isti. Saj ga vi hočete, vi državni uslužbenci in politiki. Pa mi povejte, kdo se bo boril?! Naši sinovi! Politiki že ne. Ne, oni bodo le zakuhali kašo, mi pa se bomo opekli. Mi, ki smo navadno ljudstvo in delajo z nami kar hočejo,« se je razgovoril in ljudje so mu kimali.
»Torej gospod, glede potnega lista sva govorila,« sem pričela.
»Saj, napisal bom prošnjo in vam jo jutri prinesel,« je dejal in hotel oditi.
»Gospod, jutri ni uradnih ur. V sredo pridite,« sem rekla.
Besno me je pogledal, ostali čakajoči so zajeli sapo in čakali.
»A še to? Kaj pa delate ob torkih? Nič, kaj?! Še to? Kdo mi bo plačal potne stroške, da hodim sem popolnoma brez pomena?«
Najraje bi zajokala, verjemite, pa imam kar trdo kožo. Nasmehnila sem se in skomignila z rameni.
Gospod je zamahnil z roko in besno odšel ven. Seveda je zaloputnil z vrati.
Da, prvi dan je bil naporen.
Ko sem le dočakala konec tistega dne, sem se s svojo kripo odpeljala naravnost domov. Niti v trgovino nisem zavila. Dovolj mi je bilo srečanja z ljudmi tistega dne. Doma sem zaklenila vrata za sabo in se sesedla na kavč. Prižgala sem televizijo, pa mi je bilo takoj žal.
Nato gor, Nato dol. Argumenti za in argumenti proti. Le kdo sploh še gleda to sranje?! In zakaj sploh zganjajo takšen pomp okoli tega. Saj je že vse zmenjeno. V Nato gremo, pa če priredijo sto referendumov in če vsi glasujemo proti. Kdo sploh še verjame v igrice naših politikov? Preveč očitno lažejo. Ugasnila sem televizijo, vstavila v radio svoj najljubši disk in zaprla oči.
Naslednjega dne sem imela polno dela. V službo sem prišla celo nekaj minut prej, hura! Ampak, kaj, ko je tokrat moj šef zamujal in ni videl, kako sem vestna delavka. Ampak, seveda, če je zamujal on, to ni bilo nič hudega. On je lahko zamujal.
Dan je bil tokrat prekratek. Dela sem imela čez glavo, zato si nisem vzela niti odmora za malico. Pa kaj, ko tudi tega moj zlati šef ni opazil.
Nekaj minut čez dvanajsto, pa je v njegovi pisarni močno zaropotalo. Spogledali smo se med sabo.
Sodelavec Jernej je odšel do njegovih Vrat. Potrkal je. Nihče se ni oglasil. Tudi sodelavka Urša je vstala in radovedno stopila do vrat.
»Naj kar vstopim?« je vprašal Jernej.
Urša je prikimala.
Vstopil je in počasi smo dvignili glavo še ostali.
»Hitro, pokličite rešilca,« je zaklical.
Urša je skočila do telefona in s tresočo roko zavrtela številko.
Infarkt, smo izvedeli kasneje. No, tega niti njemu nisem privoščila.
Nekaj naslednjih dni je bilo kot v pravljici. Bili smo brez šefa in veliko bolj sproščeno smo dihali. Čeprav smo vsi ravno tako vestno delali, je bilo ozračje popolnoma drugačno.
Kasneje smo izvedeli, da bo šel naš šef v invalidsko upokojitev. Torej bomo dobili novega. Da, čez teden dni. Na vrhu so se še odločali, kdo bo prevzel tako pomembno funkcijo. Tiho smo upali, da bo to eden izmed nas. Najbolj se je nadejala Urša. Sama sem vedela, da niti podrazno ne bi bila izbrana. Pa si tega niti nisem želela. Biti šef ljudem, s katerim sem do sedaj delala. Ne, hvala. Raje sem za okencem in se smehljam.
Pa ni dobil novega položaja nihče izmed nas, kar je povzročilo kar nekaj dolgih nosov. Dobili naj bi popolnoma tujega človeka. In težko smo čakali, da se prikaže. Bo boljši? Bo še hujši od prejšnjega? Ne, hujšega skoraj ne bi mogli dobiti.
Leon Novak. Nov šef.
Bili smo kar prijetno presenečeni, ko se je prvega dne prikazal. Lep primerek, ni kaj!
Star ni bil več, kot trideset let. Imel je modre oči, svetlo rjave lase, velik je bil nekaj čez meter osemdeset, lepo grajena postava. In nasmeh. Lep nasmeh, lepi beli zobje.