Urša je seveda sijala od sreče. Le kaj vidi na tej visoki preklji?!
Res je imela lepe modre lase, dolge do sredine hrbta, toda tudi z mojimi rjavimi kratkimi lasmi, ni bilo nič narobe.
Urša se je vedno oblačila nekoliko izzivalno, toda zadnje tedne je prav pretiravala. Oblekla je tako mini krilo, da si lahko videl začetek njenih ritnic. Njena majčka je bila ponavadi prosojna in pod njo se je bohotil velik nedrc. Stavim, da je bil podložen!
Vedno je bila namazana z rdečo barvo po ustnicah in njen osladen parfum se je vil po vsem prostoru. Koza!
Kadar je odšla k Leonu v pisarno, je vedno za sabo zaprla vrata. Nekoč je dolgo ni bilo ven. Ko se je le prikazala, je bila skuštrana, popravljala si je krilo. Pa menda nista?
Kasneje smo izvedeli, da sta. Kar na njegovi pisalni mizi. Kdo je govorice sprožil, ne vem. Stavim, da jih je ona.
Po dveh mesecih pa sem si lahko oddahnila. Urša je nekega dne namreč objokana sedela za svojo pisalno mizo. Smrkala je v velik robec in imela zabuhle oči.
Prijateljsko sem stopila k njej: »Je kaj narobe, Urša?«
Prikimal je in zahlipala.
»Ti lahko kako pomagam?« sem vprašala sočutno. Oh, kako sem bila srečna!
»Ne, ne moreš. Konec je. Leon me je pustil,« je pričela na ves glas jokati.
»Saj bo, saj bo,« sem ji prigovarjala in jo trepljala po rami. Srce pa mi je igralo najlepšo melodijo.
Kmalu se je stanje normaliziralo. Jaz sem bila polna zagona. Do takrat mi je uspelo shujšati dvanajst kilogramov in bila sem več kot zadovoljna sama s sabo. Moje novo telo so opazili tudi sodelavci.
»No, Anka, saj si prav seksi v teh hlačah,« mi je nekoč dejal sodelavec Jernej.
Nasmehnila sem se in se zahvalila.
Bila sem polna samozavesti. Kupila sem si celo nekaj kril. Seveda ne prekratkih. In jih pričela nositi. Prvega dne, ko sem prišla v službo v modernem krilu iz jeansa in pisanih najlonkah, so vsi strmeli vame.
»Si zamenjala garderobo?« me je vprašala Urša.
Prikimal sem.
»No, škoda, da nisi višja. Če bi bila, bi ti prav pristajalo,« mi je rekla in se obrnila.
Koza! To je rekla samo zato, ker mi je bila nevoščljiva.
Proti koncu tedna, me je v svojo pisarno poklical Leon. Srce mi je hitro bilo, noge so se mi tresle, ko sem stopala proti njegovi pisarni.
»Anka, zapri vrata za sabo,« mi je velel.
Storila sem, kar mi je ukazal. Sedel je za svojo pisalno mizo. Oh, kako je bil lep!
»Prosil bi te, da urediš te papirje. Urša jih ne zmore,« je dejal in mi jih izročil.
Vzela sem jih in stala pri miru.
»To je vse,« je dejal čez čas in dvignil glavo.
Rahlo sem se nasmehnila in odšla proti vratom.
»In, Anka,« je pričel.
»Da?« sem rekla.
»Všeč mi je tvoje krilo,« je dodal in se potopil nazaj v delo.
Všeč mu je moje krilo! Opazil ga je! Opazil je mene!
Tistega dne nisem več mogla zbrano delati. Leon, moj Leon.
Moj trud je bil tako poplačan. Od tistega dne dalje, sem še bolj urejena hodila v službo. Najraje sem imela ta del dneva. Doma mi je bilo dolgčas. Težko sem čakala, da se prebudim in grem v službo.
Nekoč sem morala ostati dlje. Bil je petek, vsi so že zapustili pisarno. Kar mi je bilo še bolj všeč. Lahko sem zbrano dokončala, kar sem imela v mislih. Bila sem popolnoma zatopljena v delo in niti nisem opazila, kdaj je vstopil.
»Anka, si še tu?« sem zaslišala.
Vzdignila sem glavo. Bil je on.
»Da, še nekaj malega moram dokončati,« sem rekla.
Prikimal je in izginil v svojo pisarno. Čez nekaj trenutkov je zazvonil moj telefon.
»Anka, bi prišla za hip v mojo pisarno?« me je vprašal.
Vztrepetala sem. Le kaj je lahko tako pomembnega?
Stopila sem tja. Sedel je na svoji pisalni mizi in se smehljal.
»Zapri vrata, Anka,« mi je rekel prijazno.
Zaprla sem jih in čakala.
Stopil je do mene in me gledal v oči.
»Res si se lepo uredila. Takoj sem opazil tvojo spremembo,« mi je zašepetal. Pričel me je poljubljati. O, moj bog, saj sanjam!
Vzdignil me je v naročje in me položil na pisalno mizo. Bil je vroč. Nisem se mogla zadržati. Planila sem po njem.