»Vsekakor mi moraš povedati, kje si doma,« mi je dejal kasneje, ko je zapenjal hlače.
Povedal sem mu svoj naslov.
»Boš zvečer sama?« je vprašal.
Prikimala sem.
Poljubil me je na usta. »Pridem!«
Sanje so postale resničnost. Leon je bil moj, samo moj.
Zvečer sem ga čakala. Prišel je in ostal vso noč. Tudi v soboto zvečer je prišel in v nedeljo. Imela sva se noro, ves čas sva se ljubila.
V ponedeljek sem šla v službo povsem zasanjano. Bila sem zaljubljena do ušes. Leon je sklenil, da o najinem razmerju zaenkrat molčiva, kar mi je bilo všeč. Kaj jih pa briga!
Mesec dni je bil nebeški. Konec tedna je bil vedno pri meni. Uživala sem, bila sem v nebesih. Kar nisem mogla verjeti, da je res. Da sem z najlepšim moškim na vsem svetu.
Bil je petek. Že ves dan je deževalo. Dela sem imela dovolj in težko sem čakala, da mine dan. Zvečer naj bi prišel. Odpravila sem se proti domu. Spet sem bila med zadnjimi. V pisarni je bila le še Ajda, moja sodelavka.
Ko sem se peljala proti domu, sem opazila, da sem pozabila denarnico. Kaj takega! Morala sem nazaj.
Vstopila sem v pisarno. Bila je prazna. A Ajdina miza ni bila pospravljena. Najbrž je skočila na stranišče. Tedaj sem zaslišala glasove in prihajali so iz njegove pisarne. Stopila sem do vrat in prisluhnila
»Ti nenasitni žrebec. Ja, tako, ja,« sem zaslišala.
V želodcu me je speklo. Prijela sem za kljuko in odprla vrata. Prizor mi ni bil všeč. Leon, moj Leon, se je sklanjal nad mizo. Na njej je ležala Ajda in sopla, ter ga grizla za uho. Stala sem kot vkopana. Nista me takoj opazila.
Ajda je pogledala proti meni in onemela. Pričela ga je odrivati. Tudi Leon me je zagledal.
»Anka? Anka, kaj pa ti tu?« je vprašal. Bil je v zadregi.
»Pozabila sem denarnico,« sem rekla tiho. Nato sem zaprla vrata in počasi odšla. Ko sem prispela do svojega avta in sedla vanj, sem zajokala. Kakšno ponižanje!
Doma sem si pripravila toplo kopel in zaklenila vrata. Radio sem nastavila na največjo možno glasnost. Tako, zvonca ne bom slišala.
Šele čez nekaj časa sem se pomirila. Torej je dobil vse tri. Vse tri svoje delavke. Kako smo naivne!
Kaj naj sedaj? Kako naprej?
V ponedeljek sem vzela bolniško. Za ves teden. Kupila sem časopis in iskala službo. Tja ne grem več. Ne bi mogla delati tam.
In res nisem več šla. Dobila sem službo na banki. Boljše.
Moj novi šef je kar privlačnega videza. Zadnjič se mi je nasmehnil. Toda ne bom. Ne, ne bom. Dovolj imam šefov. Ko bom šla proti domu si bom kupila čokolado. Največjo, kar jih imajo. Takšno, s celimi lešniki. Mmmm! Ona me ne bo razočarala. Dobra bo od prvega do zadnjega koščka. In če si jo bom zaželela še, jo bom pač kupila.