... Prisrčen smeh iz srca, žareče oči, polne strasti, ognjevitosti. Zardela lica, smeh do zadnjega navdiha. Brbotanje, metuljčki v trebuhu, ko vse kipi od veličastnosti, navdušenja. Ko ne rabiš razloga, le smeješ se in lepo ti je. Ko ni greha, je le nov val smeha. Prekipevajoča čaša čudovitega, vsega čudežnega.
Kakšno neizmerno dragoceno darilo: srečati se s prijatelji in smejati se do onemoglosti, kar tako, tja v tri dni. Ko te ljudje začudeno gledajo, se tiho sprašujejo: »Halo! A se ti je utrgalo? Si morda na ekstaziju?« Pa se pojavi le še nova oblika žarečega smejanja, hudomušnosti, poredne navihanosti. Se usta znova prešerno raztegnejo preko enega in drugega lica, dokler ne pride rdečica: »O, ne. Le življenje čarobno je. Imam srce in čudovite prijatelje in meni to zadostuje, da smejem se.«
Naj smeh v neskončnost traja, se celemu svetu razdaja. Naj nas radost razvaja, druži in krepi, zdravi in dokončno osvoji.