»Ne, toda vem,« se je nasmehnila. Stisnila se je k njemu. Zanj je bila vesela, toda v srcu nekoliko žalostna. Dolgčas ji bo, pogrešala ga bo. Toda, mar ni ljubezen brezpogojna?
Potem je odšel. Spremljala ga je do železniške postaje. S sabo je vzel le srednje velik nahrbtnik. Skupaj sta čakala na vlak.
»Kdaj se vrneš,« jo je zanimalo. Zadrževala je solze.
»Kmalu, obljubim. Največ mesec dni,« je dejal.
Žalostno je prikimala, se poskušala nasmehniti.
»Nikar ne bodi žalostna, ker potem bom žalosten tudi jaz,« je dejal in jo prijel za brado. Poljubil jo je na usta.
»Zaposlila se bom. Ves dan bom delala. Šef bo navdušen,« je kimala.
»Ko pridem bova skupaj. Kaj lepega ti bom prinesel,« je dejal. Vlak se je približeval postaji.
»Prinesi le sebe. Le tebe hočem,« mu je rekla. Vlak je ustavil na postaji.
Še zadnji poljub, še zadnji objem. Iztrgal se ji je iz rok in skočil je na vlak. Pomahal ji je, vrgel poljub in izginil izpred njenih oči. Bilo je hudo, trpela je, ko je strmela v umazan vlak, ki ga bo odpeljal stran za tako dolgo časa. A imela je občutek, da je spustila ptička iz kletke na svobodo.
Ana je imela šestindvajset let, po poklicu je bila radijska novinarka. Delo je imela rada, rada je govorila z ljudmi in ljudje so ji zaupali. Svoje delo je dobro opravljala. Ana si je želela tako kot večina, ljubezni, topel dom in družino. Ko je spoznala Marka, je bila prepričana, da je na pravi poti k cilju. Da je Mark tisti, ki mora biti. Vedela je za njegova potovanja, vse ji je povedal. Sicer je bila prepričana, da je to del življenja, ki je za njim in ki se ga bo ves čas z veseljem spominjal. A kmalu je ugotovila, da si še vedno želi potovati. Naj mu brani? In ga s tem odtrga stran od sebe. Ne, dovolila mu je biti to, kar je bil. Tudi on ni njo nikoli omejeval. Tako mora biti.
Prvič je bilo najtežje. Prvič sta ji tudi njegov oče in njegova mati nekoliko zamerila. Mati ji je rekla, da je upala, da ga bo Ana lahko prepričala. A Ana ji je povedala, da njen namen ni nekoga spreminjati.
»Vsak človek mora biti sam odgovoren za svoja dejanja. Nimam pravice črtati njegovega življenja,« je rekla.
Njegova starša sta sicer nerada, toda prikimala. In skupaj so čakali na konec njegovega potovanja.
Prvič je prišel domov že čez mesec dni. Objel je svojo Ano, jo stisnil k sebi.
»Pogrešal sem te! Pogrešal tako zelo,« ji je priznal.
Ostal je doma. Nekaj časa. Delal je, služil denar in ga dajal na kup. Ko je bil ta dovolj velik, je zavrtel globus…
Odhajal in prihajal je. Vedno, ko je prišel, je Ana čutila, da je njen svet popoln in vedno, ko je odšel, je čutila globoko praznino. Trpela je, toda poskušala je biti srečna, ker je bil srečen on.
Tistega dne je bila dobre volje. Vedela je, da bo Mark od doma približno tri mesece, toda točnega dne njegove vrnitve ni vedela. Vse do nekaj dni nazaj. Poslal ji je sporočilo na njen mobilni telefon: »Draga moja, prihajam k tebi! V petek ob deseti uri dopoldan me pričakaj na postaji! Tvoj Mark.«
Srce ji je poskočilo, ko je brala sporočilo in prebrala ga je stokrat.
Zgodaj je vstala, se oprhala, se uredila. Jesti ni mogla, bila je preveč nervozna. Pogledovala je na uro in ko je popila tretjo kavo, je bil končno čas, da gre od doma.
Prišla je skoraj pol ure prehitro. A nič zato. Vreme je bilo na njeni strani, sonce jo je toplo grelo v obraz. Sedla je na klop in čakala na vlak.
Končno je prišel. Vlak je ustavil na postaji in iz njega je skočil Mark. Zagorel, nasmejan, poln energije. Stekel je k njej, jo objel in zavriskal. Srečna je bila.
Potem sta bila skupaj. Ves dan in vso noč nista zatisnila očesa. Govorila sta in govorila. Mark je razlagal, kaj vse je videl, kaj vse je slišal in doživel, Ana ga je vneto poslušala. Bilo je lepo, spet je bilo vse prav, Mark je bil ob njej. In pred njima je bilo nekaj čudovitih tednov, vse dokler spet ne bo postavil tistega prekletega globusa na mizo in ga vznemirjen zavrtel…
Izkoristila sta vsak prosti trenutek. Kadar je bil Mark doma, je Ana manj časa delala. Svojo službo je prilagodila njegovi. Tako sta bila lahko skupaj toliko, kot je bilo največ možno.
Kadar je bil Mark doma, se ji je popolnoma posvečal. Hodila sta v kino, ker je Ana rada hodila. Jedla sta pico, ker jo je Ana oboževala, poslušala sta romantične balade, ker jih je Ana ljubila.
»Ko bi bilo vedno tako,« mu je nekoč zašepetala.
»Saj je,« ji je odgovoril.
»Ko te vsaj ne bi več vleklo stran od mene,« je dodala.