Matevž je odkimal. Nato jo povabil naprej.
Imel je lepo stanovanje, domače. Sedla je na fotelj in se zazrla vanj.
»Rekla si, da potrebuješ pomoč,« je začel, ko ji je postregel sok.
»Da, če ne bi bilo nujno, ne bi prišla k tebi. Skoraj te ne poznam, toda mislim, da si dober človek in upam, da mi lahko pomagaš,« je pričela.
»Reci! Če je v mojih močeh, bom pomagal,« je prikimal.
»Pred rojstvom otroka potrebujem stanovanje. Teta, ki živi v hiši mojih staršev, me meče na cesto,« je povedala. Povedala mu je tudi, da si dragega stanovanj ne more privoščiti.
»In otrokov oče? Mu je vseeno,« je vprašal.
»Da, Matiju je vseeno,« je prikimala.
Matevž jo je osuplo pogledal, nato zmajal z glavo: »Seveda, lahko bi vedel!«
»Ko sem mu povedala, da bova dobila otroka, je prekinil najino vezo. Rekel mi je, da noče odgovornosti, da se ne sestaja samo z mano,« je povedala Patricija.
»Povedal je resnico. Začuden sem bil, ko si mi takrat rekla, da sta skupaj že dva meseca. Nikoli ne zdrži tako dolgo, moj brat ni resen,« je povedal Matevž.
»Mi lahko pomagaš,« je vprašala Patricija.
»Seveda! Nosiš mojega nečaka ali nečakinjo! Kdaj potrebuješ stanovanje,« ga je zanimalo.
»Rodila bom čez dva meseca, do takrat,« je povedala.
»Čez štirinajst dni grem spet v tujino. Ne bo me tri mesece. Tu boš,« je odločno povedal.
»Ne, ne morem, oh,« je bila presenečena.
»Tako bo! Preseli se sem, stanovanje je tako veliko časa prazno in dobro je, če ga kdo vzdržuje. Dokler ne najdeva česa primernejšega, si lahko tu. V zameno boš pospravljala,« je dodal.
»In Nina? Ne bo jezna,« je vprašala Patricija.
»Nina? Hm, razšla sva se. Kmalu po tistem. Priznala mi je, da je zaljubljena v Matijo. Potem, ko sem ju dobil v strastnem objemu,« ji je povedal.
»Oh, žal mi je,« je dahnila.
»Nikar! Nisva bila za skupaj. Bratu tudi ne zamerim, odprl mi je oči. Sedaj vem, kakšnega dekleta ne smem izbrati nikoli. Puhle so za mojega brata. Veš, zato sem tudi bil začuden, da si z njim. Ne sodiš v tisto kategorijo deklet,« je govoril Matevž.
Patricija se je nasmehnila. Storila je prav. Vedela je, da ji bo Matevž pomagal.
Domov je odšla z nasmehom na obrazu. Matevž ji je obljubil, da pride naslednjega dne zvečer po njene stvari. Že kar naslednjega dne naj bi odšla k njemu.
»Da se dodobra nastaniš do poroda,« je rekel.
Zjutraj ni šla v službo, lastnici trgovine je povedala za svoje težave in dovolila ji je, da teden dni ostane doma. Bila je dobra ženska, stala ji je ob strani in ji pomagala po najboljših močeh. Razumela je njeno stisko.
Matevž je prišel popoldan. Teta je bila doma in začudeno je pogledala postavnega mladeniča.
»Dober dan,« jo je vljudno pozdravil.
Jerica je prikimala in ga še vedno opazovala.
Patricija in Matevž sta znosila stvari v kombi, ki si ga je Matevž sposodil od prijatelja.
»Tako, sedaj grem. Želim ti lepo življenje v moji hiši,« je rekla Patricija.
Jerica je ostala tiho, le grdo jo je pogledala. Nato se je obrnila in odšla, za sabo je zaklenila vrata.
»Tudi to se bo spremenilo. Ne skrbi, imam prijatelje. Hiša, iz katere si se morala odseliti pripada tebi in dobila jo boš,« ji je obljubil Matevž.
Patricija ga je hvaležno pogledala. Zazdelo se ji je, da je končno posijalo nekaj sonca tudi nanjo.
Matevž je čez nekaj dni odšel in ostala je sama v njegovem stanovanju. Dan, preden je odšel, jo je presenetil. Kupil je posteljico, polno lepih oblekic in igrač.
»Za mojega nečaka,« je rekel, ko ga je od veselja objela.
»Ne morem verjeti, da si tako dober,« mu je rekla hvaležno.
Dnevi, ko je bila sama, so bili dolgi, pogrešala ga je. Matevž ji je prirasel k srcu. Prvič v življenju je imela pravega prijatelja. Vsak dan jo je za nekaj minut poklical po telefonu, da se je prepričal, če je vse v redu. Ni mu bilo vseeno zanjo.
Patricija je rodila deklico Lidijo. O rojstvu svoje hčere je obvestila lastnico trgovine in Matevža. In že naslednjega dne je doživela presenečenje. V sobo, kjer sta ležali, je prišel starejši par.
»Si ti Patricija,« je rekla urejena ženska srednjih let.
Patricija je prikimala.