»Vsaj za nekaj dni bi lahko šla. Pogrešala bom morje, poletje sploh ne bo poletje,« je govorila mati.
»Zakaj ne greš z nami,« sem jo vprašala.
»Ah, to pa ne, motiti nočem,« je odkimala. Oče pa jo je le pogledal in se na skrivaj nasmehnil. Poznal jo je. Samo še enkrat sem morala reči in je že vsa srečna govorila, kaj vse bomo počeli in kako lepo se bomo imeli.
»Ko pridemo iz morja, pa še samo malo in John bo tu,« je rekla veselo, kot otrok.
In je šla z nami, oče je ostal doma, čeprav sem ga poskušala pregovoriti.
»Pojdi še ti! Dolgčas nam bo po tebi,« sem ga prosila.
»Ah, saj veš, Maša. Le trpel bi. Odpočil se bom. Prav dobro mi bo delo malce samote,« je govoril oče.
Čeprav mati ni priznala, je bilo tudi njej hudo, ker se je odločil, da ostane doma. Pred odhodom sta se objemala, kakor na novo zaljubljena mladca.
»Oh, tako hudo pa spet ni! Čez teden dni bomo doma. Če bo prehudo, te pa pripeljemo že prej,« se je smejal Matej.
Imeli smo se lepo. Tudi mati je zelo uživala, se posvečala dvojčkoma, tako da sva z Matejem imela veliko časa zase.
»Vidva pojdita po svoje. Mlada sta še in uživajta, izkoristita babico,« nama je rekla. Ugajalo ji je, da se je ukvarjala z malima dvema, nama pa tudi, da sva bila včasih sama. Dnevi so tekli zelo hitro, čez dan smo bili aktivni, večino časa v morju in zato smo zvečer popadali v posteljo in si nabrali moči za nov dan poln doživetja. Mama se je imela lepo, je pa zelo pogrešala očeta. Vsak večer ga je poklicala po telefonu in se z njim pogovarjala po petnajst minut. Ko sta prenehala govoriti, je pričela: »Upam, da dovolj je, saj vem, kakšen je, ne da se mu kuhati. Najbrž bo jedel le sendviče. Upam, da se zvečer zaklene, saj vem, kakšen je, vse pozabi!«
Vrnili smo se domov, zagoreli, spočiti. Doma je vilo vse v najlepšem redu, oče je preživel, čeprav je mati dvomila. Ko sta se videla, sta se objela, kakor da bi bila ločena najmanj mesec dni. In potem sta bila nekaj dni kakor zlepljena. Ves čas sta tičala skupaj, se hihitala in se poljubljala. Očitno jima je ločitev dobro dela. Nekaj dni sta se celo v vsem strinjala.
Dnevi so tekli in še nekaj kratkih noči in stric naj bi prišel. Mama je bila nervozna. Vse dni je pospravljala, sobo za goste, ki je bila v zgornjem nadstropju, je pospravila vsaj šestkrat.
»Naj pride v čisto, naj se počuti dobro. Sicer ni ne vem kaj, toda najbrž bo zadovoljen. Saj vem, da je vajen večjega ugodja, toda trudimo se,« je govorila.
Bolj, ko se je bližal njegov prihod, bolj neznosna je bila mama. Saj sem jo razumela, vračal se je njen brat, ki ga je najbrž hudo pogrešala. Oče je povedal, da ponoči ne spi, da pospravlja, govori le še o tem.
Težko smo čakali, da pride naš stric.
Bilo je po dvajsetem avgustu, do maminega rojstnega dne še pet dni. Zjutraj smo zgodaj vstali. Tistega dne ni nihče odšel v službo. Vsi smo imeli dopust. Čakali smo strica. Mama je sicer hotela iti nasproti, pa jo je oče zadržal.
»Saj bo sam prišel do nas. Nervozna kolikor si, boš povzročila še nesrečo!«
Tako smo sedeli pred hišo, sedeli pri miru, da ne bi kaj premaknili ali umazali, saj se je vse svetilo in čakali.
Mama je skuhala že peto kavo, ko se je končno pripeljal črn avto. Počasi je peljal po ulici, nato se je ustavil, nato pa počasi zapeljal na naše dvorišče. Mama je skočila po konci, kriknila in zaploskala. Iz avta je počasi izstopil možak. Na obrazu je imel sončna očala, imel je črne lase, goste in sijoče. Imel je zagorel obraz in ustnice so se mu raztegnile v širok nasmeh. Bil je velik, toda ne tako zelo, da bi zakril sonce, bil je močan. Oblečen je bil v poletne bele hlače in črno srajco s kratkimi rokavi.
»John,« je zaklicala mama in mu stekla v objem. Objemala sta se, mama je hlipala. Ko sta se pozdravila, sta prišla nasproti, do nas, ki smo pri miru čakali za mizo.
Pogledala sem dvojčka. Sedela sta eden zraven drugega in z velikimi očmi zrla v mogočnega strica. Nasmehnila sem se. Le kaj premišljujeta?
John je najprej objel očeta, nato se je obrnil k meni.
»Maša,« je začudeno vprašal.
Prikimala sem in mu dala roko.
»Zrasla si, postala si, kako že rečete pri vas….ženska,« je govoril počasi.
»John, to je Mašin mož Matej in to sta moja srčka, dvojčka, Tilen in Alen,« je govorila mama in ga ves čas držala za roko.
»Nice, very nice. Very lovely,« je govoril John in dvojčka sta strmela vanj, v njegove besede. Najbrž sta se počutila tako, kakor da bi junak iz Ameriškega filma oživel in stal pred njima. Seveda, otroci na vse skupaj gledajo drugače.
»Twins. Very nice,« je ponavljal John.
»Če nimaš nič proti, John, bi najprej posedeli zunaj, da si oddahneš od vožnje. Skuhala ti bom kavo. Kaj ti še prinesem,« je govorila mama.
John je sedel na prazen stol in globoko zadihal, si oddahnil. Nato se je nasmehnil in pogledal mojo mamo: »Kavo, yes. Pivo.«