»Takoj,« je rekla mama in že je ni bilo več.
»Kako si potoval,« je vprašal oče.
»Ok. Počasi,« je govoril John.
Dvojčka sta se nekoliko razživela in me pričela cukati za roko.
»Mami, vprašaj strica iz Amerike, če je videl leva,« je govoril Alen.
»V Ameriki ni levov,« ga je popravil Tilen.
»Naj ga vpraša,« se mali ni dal.
John se je obrnil k nam.
»Stric, Alen sprašuje, če si videl v Ameriki leva,« sem rekla. Dvojčka sta molče čakala odgovor.
»Videl. Velik lev! Videl sem tri. Velike,« je kimal.
Alen in Tilen sta le zrla vanj, jaz sem se smejala.
»Še kaj drugega,« je nato na glas vprašal Tilen.
»Veliko stvari. Amerika ima vse,« je povedal John.
Trudil se je, da bi ugajal, čeprav se je videlo, da je utrujen. To sem tudi povedala malima: »Danes bo stric počival. Jutri pa vama bo vse povedal.«
John je prikimal. V tistem je mama prinesla kavo, pivo za Johna in velik pladenj najrazličnejšega peciva, ki ga je napekla zanj.
Počasi je srebal kavo, vzel je kos peciva in se smehljal dvojčkoma, ki sta ga gledala kakor deveto čudo. Potem je v dušku izpraznil steklenico hladnega piva in zadovoljno vzdihnil.
»Bil si žejen,« je rekla mama.
»Zelo, Ivana,« je prikimal. Spregovoril je še par besed z očetom, nato pa je vstal.
»I am very…« je pričel.
»Utrujen,« je vprašala mama.
Prikimal je.
»Odnesel ti bom prtljago,« se je ponudil oče in mu pomagal.
Seveda, stric ni bil več rosno mlad in tako dolgo potovanje ga je najbrž izmučilo. Umaknil se je v sobo, ki je bila namenjena zanj in tistega dne ni več prišel ven.
»Naj si odpočije, revež,« je govorila mama. Ves čas se je smehljala, njen brat je bil doma. Morala je biti zelo srečna.
Dvojčka mi tistega večera nista dala miru: »Mami, kdaj bomo šli v Ameriko? Ima stric s sabo fotografije? So tam res nebotičniki veliki do neba? Pozna vse filmske junake? Je videl Herkula? Kaj pa Batmana?«
»Jutri, jutri! Vse ga bosta lahko vprašala,« sem ju mirila. A zaman, tistega večera nista mogla zaspati. Bila sta preveč navdušena nad stricem, ki je postal v parih minuta junak. Samo, da je omenil, da je videl kar tri velike leve, sta bila prodana. Najbrž bi mu verjela vse, kar bi jima povedal.
Naslednjega dne je bil stric res nekoliko bolj zgovoren. Spočil se je, povedal je, da je zaspal že okrog sedme ure zvečer in se je prebudil šele okrog devete zjutraj. Torej se je dodobra naspal.
Dopoldan smo se dobili na kavi. Jaz, dvojčka, mama, oče in John. Matej je moral v službo. Mama in oče sta bila doma.
Dvojčka sta sedla zraven njega, vsak na eno stran in ga nepremično gledala. John se jima je smejal.
»Si videl Batmana,« ga je vprašal Tilen.
»Sem. On je zelo prijazen,« je kimal stric.
»Si videl njegov avto? Si videl tudi zlobnega klovna,« je vprašal Alen.
»Klovna nisem videl, najbrž ga je Batman ujel. Videl sem avto, še hitreje gre kakor v filmu,« se je John smejal.
Bilo je čisto dovolj, da sta dvojčka postala njegova senca. Nista ga več izpustila izpred oči. Stric iz Amerike je bil največji čudež, kar se je kdaj pripetil v njunem življenju.
»Malo bi šel naokoli. Ivana, me spremljaš,« je vprašal nekoliko kasneje John.
»Seveda! Pokazala ti bom, kaj je novega,« je takoj skočila pokonci.
Oče se je, ko ga je John vprašal, če gre zraven, izgovoril, da ima delo. Zato sta šla sama, brez dvojčkov pa seveda ne. Oba sta hotela zraven in John je prikimal.
»Povedal vama bom, kaj vse lahko vidiš v Ameriki,« je rekel in ju trepljal po hrbtu. In bila sta začarana.
Z očetom sva ostala sama za mizo v senci. Ostali so odšli.
»Občutek imam, da je nekaj narobe,« je povedal oče, ko so nama izginili izpred oči. Pogledala sem ga.
»Johna nekaj tare. Vsaj mislim. No, tak občutek sem dobil,« je povedal.
»Pa mama? Kaj pravi ona,« sem rekla.
»Ona? Ona ničesar ne vidi, zaslepljena je s svojo srečo. Bolje je tako, nočem, da bi jo skrbelo,« je povedal.
»Mogoče se motiš,« sem rekla.
»Mogoče res. Upam, da si le domišljam, čeprav se mi zdi, da ga nekaj tare. No, po nekaj urah druženja z njim pa tega ne morem vedeti zagotovo,« je povedal oče.
»Četudi kaj je, ne omenjaj mami,« sem rekla.
»Kje pa! Veš, da ne bom,« je povedal. Vstal je in odšel noter. Najbrž brat časopis.
Dnevi so tekli dalje. Mama je ves čas skakala okrog Johna, mu bila na razpolago, mu stregla in ga sploh ni pustila pri miru. Dvojčka sta počasi odnehala s svojimi vprašanji. Ko sta ga vprašal vse, kar ju je zanimalo, sta vse manj časa preživela okrog njega in se spet posvetila igri. Oče, jaz in Matej smo bili isti, kot na začetku. Prijazni, ustrežljivi, pripravljeni na pogovor.