Odšel je že naslednjega jutra. Pustil ji je ključ od stanovanja, da mu je lahko zalivala rože in ga prezračila. Da je bilo v njem še vedno nekaj življenja. Najbrž je vedel, da bo v njem preživela veliko časa. Tini je bilo tako lažje. Če je bila v njegovem stanovanju, je imela občutek, da je bližje njemu. In čakala je in čakala. Ta čas je bilo njeno življenje podobno vegetiranju. Ni vedela, kje je, ni vedela, kdaj bo prišel. Od njega ni bilo glasu. A vedela je in upala, da se bo vrnil k njej. Bila je prepričana, da dan, ko bo spoznal, da je ona najdragocenejše v njegovem življenju, ni več daleč.
Minili so trije tedni. Tina se je preselila v njegovo stanovanje. Odhajala je le na predavanja, ostali čas pa je preživela v stanovanju. Ležala je na njegovi postelji in sanjala o njem. Pogrešala ga je in upala, da bo kmalu prišel. A o Ninu ni bilo glasu. Niti kartice ji ni poslal. Bila je prepričana, da jo pogreša, da misli nanjo in da bo vsak hip doma.
Čez čas se je lotila čiščenja njegovega stanovanja. Prej ni nikoli odprla njegovih predalov, ni hotela posegati v njegove stvari. A radovednost ji ni dala miru. Govorila si je, da ne počne nič slabega, da bo le temeljito pospravila njegovo stanovanje in zato je pač morala pregledati vse.
V njegovih omarah ni bilo veliko. Počasi se je lotila čiščenja. Oprala je zavese, zamenjala je posteljnino in se nato lotila še omar. Skrbno je zložila njegova oblačila, ki pa jih ni bilo veliko. Nino je večino svojih stvari jemal s sabo.
V dnevni sobi je bila omara s predali. Na njej je bil televizor. Pustila jo je za konec. Sedla je pred njo in odprla prvi predal. V njem so bili spominki iz potepanj. V drugem predalu je našla škatlo. V njej je bilo nekaj fotografij. Takoj ji je padla v oči fotografija z lepo žensko. V naročju je pestovala majhnega otroka. Obrnila je fotografijo. Na njej je nekaj pisalo. Datum je bil star šest let. In v angleščini je prebrala posvetilo. Pošiljava ti fotografijo v spomin na naju. Ponosna sem, da ima moj otrok tako čudovitega očeta, kot si ti!
Tino je streslo po vsem telesu. Spustila je fotografijo na tla. Imel je otroka. Nekje na tem planetu je živel nekdo, ki je pripadal njemu. Tedaj jo je prešinilo. Kaj, če je odšel tja? Kaj, če je pri otroku in pri tej ženski?! Jo je imel raje? Zakaj ji ni povedal, da ima otroka!
Dnevi, ki so sledili so bili za Tino prava mora. Vse dni se je ubadala z vprašanji, na katere ni vedela odgovora. In čas se je ustavil. Nikamor ni hotel iti in bila je prepričana, da bo minila še neskončnost, preden bo Nino spet ob njej. Vsekakor ga je nameravala vprašati, kje je bil in kdo je ta otrok.
Po dveh mesecih in pol, je nekdo prijel za kljuko njegovega stanovanja. Tina je v tistem trenutku sedela na kavču in gledala televizijo. Prisluhnila je. Res je nekdo vstopil. Odšla je do hodnika in se nasmehnila. Vrnil se je. Padla mu je v objem in ga pričela poljubljati.
»No, no, počasi,« se je nasmehnil Nino. Bil je vidno utrujen.
»Kje si bil? Kako je bilo? Zakaj nisi nič klical?« je hitela.
»Počasi in po vrsti. Najprej bom skočil pod tuš, potem ti bom na razpolago,« je rekel prijazno in izginil v kopalnico.
Čakala ga je pred vrati. Bila je srečna in kar ni mogla verjeti, da je res prišel nazaj. Da bo spet le njen.
Sedel je na kavč in sedla je tesno zraven njega. Pogledala ga je v oči. V njegovih očeh so bile iskre, čutila je, da je spet doživel veliko lepega, da je poln energije.
»No, kako je bilo?« je rekla nestrpno.
»Čudovito, tako kot vedno,« je rekel in se naslonil nazaj.
»Si me pogrešal? Kje si bil?« je spraševala.
»Odšel sem v Indijo. Prepotoval sem obalo od Bombaja do Nagercoila. Naslednjič bom šel še na drugo stran do Kalkuta. Seveda, draga moja, pogrešal sem te,« je prikimal in jo objel.
»Čakala sem te, veš. Ves čas sem te čakala,« je rekla in ga poljubila.
»Saj si vedela, da bom prišel, kajne?« je vprašal.
»Da, ampak, bila sem prepričana, da boš prej doma,« je priznala.
»Ni šlo. Še bi ostal, če bi lahko. A moral sem nazaj. Naredil sem le načrt za naslednjič,« je razlagal.
»Za naslednjič? Kdaj greš?« se je prestrašila.
»Ah, ne še tako kmalu. Sedaj me najprej čaka vrsta predavanj. Potem pa bom šel. Ne vem, kdaj,« je povedal.
Tino je stisnilo pri srcu. Le nekaj minut je bil doma, pa je že razmišljal, kam bo odšel naslednjič. Upala je, da bo vsaj nekaj časa doma. Da bo malce pozabil na potovanje.
Šele proti jutru naslednjega dne, se je spomnila na fotografijo ženske in otroka.
»Pospravljala sem po stanovanju, veš,« je pričela.
»Prav. Lepo od tebe,« je odgovoril.