»Ni mi žal,« je povedala Ema.
»In njegov oče? Sta še vedno skupaj,« je zanimalo Ines.
Ema je počasi odkimala, nato pa ji povedala vse. Ines je poslušala in zmajala z glavo, bila je ogorčena nad njegovim početjem.
»Za moške je vse tako enostavno! Sram naj ga bo,« je rekla jezno.
»Ah, sploh ne mislim več na to. Toliko let je minilo. Najbrž se imam sama lepše, kot bi se imela z njim,« je povedala Ema.
»Da ne boš mislila, da so vsi moški takšni, ti bom predstavila svojega Vojka. Všeč ti bo, boš videla,« je govorila Ines.
Res sta se zmenili, da se dobijo, da gredo skupaj na izlet.
Ema je bila tistega dne nekoliko raztresena. Bo Vojku všeč? Ah, sicer pa je bila res smešna, da se je obremenjevala s tem! Vojko je bil fant njene prijateljice. Le zakaj bi mu hotela ugajati? No, po drugi strani pa bi bilo bolje, da bi imel o njej dobro mnenje.
Ines in Vojko sta bila točna. Potrobila sta pred njenim stanovanjem. Bila je pripravljena in pritekla je ven.
Sedla je v avto, Vojko se je obrnil k njej in ji dal roko.
»Veseli me, da sem te spoznal! Ines kar naprej govori o tebi. Pravi, da takšne prijateljice še ni imela,« je povedal z nasmeškom.
Ema je rahlo prikimala, se nasmehnila.
Potem so veselo govorili vso pot. Vojko je bil zelo simpatičen moški. Imel je svetlo rjave lase, kozjo bradico, rjave oči. Bil je velik in plečat. Bil je zelo prijazen, zgovoren in ves čas je njegova roka počivala na kolenu njegove ljubice.
»Na morje gremo. V Piran na kosilo in sprehod. Ti je prav,« je rekla Ines, ko so se nekaj časa peljali.
»Seveda! Meni je vseeno,« je prikimala Ema.
Vreme je bilo čudovito, sonce je grelo. Do morja pretirane gneče ni bilo. Nihče še ni odhajal na dopust, bilo je nekaj tednov prezgodaj.
Vojko je parkiral avto, izstopili so. Prijel je Ines za roko in skupaj so se počasi odpravili proti morju.
Eme ni motilo, da je stopala zraven dveh, ki sta bila zaljubljena, ki sta se ves čas morala dotikati.
Ko so sedeli ob obali, jo je nežno božal po laseh. Ko si je zaželela, da bi se dotaknila morske vode, jo je dvignil in jo odnesel do morja, ona pa je kričala od veselja. Ko je kasneje, ko je sonce že nekoliko zašlo, rekla, da jo mrazi, jo je objel in stisnil k sebi. Naslonila je glavo na njegov trup, zamižala je in vdihnila vso lepoto sveta.
Ema se vseeno ni počutila nelagodno, bila je srečna za prijateljico. In zvečer, ko so se poslovili, se jima je zahvalila za čudovit dan.
Ponoči se ji je sanjalo, da stopa ob obali. Bila je bosa, grela jo je mivka, ki jo je čisto morje spiralo. Bilo je čudovito.
Že dolgo ni bila tako zelo srečna. In od daleč je zagledala osebo. Počasi se ji je približevala. Bil je moški, smehljal se je. Bil je čudovit, bil je zaljubljen vanjo in bil je on. Vojko. Stopil je do nje, jo objel. Dišal je čudovito. Zaprla je oči, poiskala je njegove ustnice. Bile so mehke, sladke. Pozabila je že, kako zelo lepo je biti zaljubljen, kako vse oživi, kako je svet lep in prijazen.
Zjutraj, ko se je prebudila, kar nekaj časa ni prišla k sebi. Bila je jezna, razočarana, žalostna. Prav njega so ji sanje morale poslati. On je bil vendar fant njene prijateljice.
Sedla je na balkon, počasi pila kavo in premišljevala. Še nikoli je tuja sreča ni bolela. Tokrat jo je. Po sanjah, ki jih je imela, si je želela, da bi ljubila, da bi bila srečna. Kaj so pomenile? Kako naj stopi pred prijateljico in ji pove, kaj je sanjala? Ampak, saj ni sama kriva, da so sanje poslale ravno njega! Ni se zaljubila vanj. Bil ji je sicer všeč, toda vedela je, kaj je resničnost.
Nekaj časa je hodila v službo in domov. Ines se je izogibala, imela polno izgovorov, ko jo je vabila ven. Nekoč ji je bilo dovolj.
Pozvonila je pri njenih vratih. Bil je četrtek, ura je bila pet popoldan in Ema je ne zainteresirano sedela pred televizijo. Še vedno se ni popolnoma opomogla, še vedno je bila v nekakšno krizi. Poskušala se je postaviti pokonci in si dopovedati, da lahko živi brez ljubezni. Na sanje je bila sedaj že pošteno jezna. Prinesle so ji le trpljenje.
Ko je pozvonilo, se je počasi odpravila do vrat. Na vhodu pa je stala Ines. Jezno je gledala z rokami ob boku.
»Pha! Ti in tvoji izgovori! Nadure, kaj? Izogibaš se me,« je jezno rekla in stopila naprej. V stanovanju je bilo zatohlo, zato je najprej odprla okno, odgrnila zaveso. Pogledala je Emo, ki je s skuštranimi lasmi brez besed sedla na kavč.
»Ema, kaj je narobe? Kaj se dogaja s tabo,« je pričela Ines.
»Nič ni. Ne skrbi, kmalu bo bolje. Kriza srednjih let,« se je poskušala Ema pošaliti.
»Ne bom te pustila pri miru. Sedaj te že poznam toliko, da vem, kdaj si žalostna,« je pričela Ines.
»Res ni nič. Kmalu se bom počutila bolje,« jo je pregovarjala Ema.