Z našo malo se radi sprehajava po Kranjčevi ulici. Dobra ulica je, ker z nje lahko prideš po enem stopnišču navzdol do mestne knjižnice ali po drugih stopnicah do slaščičarne Viena. Naša mala, mislim na mojo triletno vnukinjo – pa nadvse ljubi stopnice. Odkar je shodila, je preplezala ali prehodila na tisoče stopnic! Pravim, da se odločno strmo vzpenja, v kar smo ženske 21. stoletja dobesedno prisiljene, če hočemo biti vsaj minimalno enakopravne s PENISI. Naša mala je to že zelo zgodaj pogruntala, hvala bogu. Marsikatera iz moje generacije tega ni skužila še do današnjega dne.
Torej: ko pride naša mala v Lendavo na počitnice k babici – se pravi k meni – sva veliko na Kranjčevi ulici. Precej simbolna je ta naša ulica, če me razumete. Po enih stopnicah kreneva navzdol v knjižnico po modrost, izkušnje, po domače po PAMET, po drugih stopnicah se spustiva do SLADKOSTI življenja – sladoled ali tortice, sok ali kapučino. V sredi teh dveh, življenjsko pomembnih polov ali postaj, pa je nekaj čudovitega: hišica na robu zelenja in v tej hišici biva babica Rdeče kapice! Ne verjamete? Pa je stoodstotno res! Dokler ni prišla na svet naša mala, je bila to samo Dušanova klet, kot ji še danes po domače pravimo stanovalci bloka na Kranjčevi 8, zdaj pa je postala čisto posebna, prečudovita pravljična hišica, v kateri biva bolna babica ljubke Rdeče kapice. Kako in zakaj - ni težko pojasniti. Najljubša pravljica naše male je pač Rdeča kapica, evergrin med pravljicami, in ko sva se prvikrat napotili iz bloka proti poslopju madžarskega Tv studia, da bi zavili po stopnicah dol v slaščičarno, je tamala očarana vzkliknila: »Babi Olga, kako lepa hišica … stanuje v njej babica od Rdeče kapice?« Preslišala sem slovnično napako »od Rdeče kapice«, saj deklič še ne obvlada vseh skrivnosti naše naporne materinščine, se zastrmela v lepo urejen Dušanov objekt na levi, v desetinki sekunde pretehtala njeno izjavo, pa rekla: »Uau, prav imaš, mala! To je babičina hišica.« Prečkali sva cesto in obstali pred objektom njenega občudovanja.
Dušan se je potrudil, kapo dol! Klet je pravzaprav dobro skrita v trebuhu hriba, tako da je notranjost gotovo prijetno hladna. Krasen obok, pod katerim so stopnice, ki vodijo navzdol, je ozaljšan s starinskim lesenim kolesom, po katerem je nekoč gotovo cijazil voz, in starinsko uro, pod obokom pa so v glinastih vrčih zasajene pisane cvetlice. Desno je lesena ogradica in za njo grede, polne cvetja, nad njimi pa v steni majhna okna, zaščitena s starinsko železno mrežo. In še naprej desno je ljubka miza s klopema, kjer mimoidoči lahko posedijo in predahnejo, še dalje v isti smeri pa lesen vece in umivalnik, tudi tak starinski, da ga ne moreš prezreti.
»Lahko pogledam skozi okno?« sprašuje mala in že rine prek ograje, ki ni višja kot njene nožice. Nasloni se na okno in bulji v notranjost, nato potegne še mene in strmiva, v mraku skušava izslediti bolno babico z belo čipkasto čepico na glavi in okroglimi očali na nosu. Jaz je ne vidim, mala pač!
»Babi, babi, tam je, glej! Ampak ni babica, volk je … malo prej je babico požrl in zdaj spi. Vidiš?«
Bolj strmim, manj vidim, samo vijoličasti krogi se mi rišejo pred očmi. Hudič je to, pomislim, skoraj v vsaki pravljici penis potlači vagino! Zakaj nobena junakinja ne preživi brez pomoči penisa? Zakaj mora Rdečo kapico in babico rešiti lovec? Saj nista defektni! Z malo drznosti, z zvijačo bi se lahko rešili sami – ali? A ni to slaboumno? Najbrž je zato tako, ker je slavno pravljico nakracala moška roka. To bo, ja! Kako dvolični so ti moški pravljičarji, če natančneje pogledamo. Na videz, a samo za kak bežen trenutek skušajo znameniti možje priznati enakost med penisom in vagino, potem se pa vse sprevrže. Saj tudi danes ni nič bolje, če smo natančni. Ženska je delavka, mati, gospodinja,ustvarjalka, krepko podpira tri vogale hiše, penis pa je v veliko primerov le bralec časopisov, gledalec TV programov, športni navdušenec, ljubitelj strastnih klepetov s kolegi, obiskovalec lokalov … Kaže pa, da smo ženske same krive, da je tako! Kar naprej se hočemo dokazovati, potrjevati, izstopati s pametjo, potrpežljivostjo, preudarnostjo … plemeniti penisi pa nam pustijo, da se pač ženemo, dokler struna ne poči! Tako jim omogočamo lagodje in mirno preživljanje prostega časa, ki ga me sploh nimamo. Ker ne znamo reči ne. Ker se imamo premalo rade.
In kje je že tako opevana enakopravnost? Pozabimo jo! Ah, v bistvu smo jo že zdavnaj pozabili!
Samo malo se je treba ozreti okoli, pa je vse jasno kot narisano. Kaj imamo v parlamentu? Šopek vagin, ki so bolj za okras kot za hasek, saj jih nihče ne posluša, in še tedaj, ko bi se lahko pokazale v najboljši luči, zaserjejo stvar. Spomnimo se bivše ministrice za notranje zadeve, ki jo je odnesla korupcija, pa poslanke, ki je ponaredila svoja šolska spričevala, pa nekdanje asistentke trenutnega predsednika države, ki je gradila svojo vilo iz davkoplačevalskega denarja … Naj omenim še primer poslanke, ki sem jo dolga leta spoštovala, ker govori preudarno in v krasnem knjižnem jeziku: pred časom ji je novinarka Kanala A v preddverju parlamenta postavila zelo preprosto vprašanje: kaj je energetska izkaznica, poslanka pa je vzkipela kot furija, zmerjala osuplo novinarko – vsi smo pa lahko incident v živo spremljali v televizijskih poročilih. Kakšno vedenje! In to od predstavnice ljudstva, davkoplačevalcev, od katerih živi. Sramota! Pa naša premierka, ki je tam, kjer je, samo zahvaljujoč naklonjenosti ljubljanskega župana! V času žledoloma in poplav je z veliko ihto krožila po prizadetih območjih - seveda v spremstvu petih ali šestih varnostnikov in kopico strokovnjakov - zdihovala, kako sočustvuje, naredila pa nič! Navadna bedna samoreklama! Pa ko sem jo gledala v gumijastih škornjih tacati naokoli, sem skoraj verjela, da bo z močjo volje posrkala vodo s Planinskega polja, osušila zalite hiše, da se bodo ljudje spet lahko olajšani nasmehnili. In kako delajo naši vodilni penisi z uglednimi damami? Ministrico za Slovence v zamejstvu so zamenjali kot ovenel šopek v vazi, še trenili niso. Katerega od moških poslancev ali ministrov bi si drznili tako suniti v rit, a? Pa jih je že za polno beležko – lažnivcev, pokvarjencev, o katerih beremo in poslušamo, zgodi se pa NIČ! In ko se v medijih oglasi moja vzornica Svetlana M. in pokadi politikom z resnico pod nos, samo odmahnejo z roko, kot da gre za debilno osebo, ki itak ne ve, kaj govori. Nihče je ne mara. Ja ja, Rdeče kapice dejansko res ne preživijo brez podpore penisov.