Metka Klevišar je na družbenem omrežju Facebook zelo priljubljena. Številni komaj čakajo, da zapiše novo misel, s katero povezuje, spodbuja, mnogim pa ponuja tudi možnost za razmislek, morda za drugačen pogled.
Pogovarjali smo se o njeni novi knjigi in o njenih zapisih na družbenem omrežju.
Kdo vas je seznanil, navdušil za objavljanje na družbenem omrežju Facebook?
Eden od zaposlenih tu v Domu sv. Jožefa, ravnatelj duhovno prosvetnega centra, ki je poznal moje pisanje v zadnjih letih, mi je večkrat rekel, da bi lahko pisala tudi na Facebooku in da bi bilo to zame morda prav zanimivo. To sem dolgo odklanjala, saj o tem družbenem omrežju nisem imela pojma. Septembra 2019 pa sem le privolila in takrat se je to moje pisanje začelo.
Zakaj ste sklenili, da boste preko Facebooka pričeli objavljati svoje misli, izkušnje?
Takšno pisanje zame sploh ni bilo nekaj novega. Zdaj že 25. leto objavljam v Družini svoj prispevek, najprej v rubriki Čisto vsakdanje stvari, nato nekaj let Pogled z vozička in zdaj Iz življenja. Ti prispevki so za nekaj vrstic daljši kot ti na Facebooku. V začetku takrat pred tolikimi leti sem se bala, da ne bom imela dovolj snovi za celo leto, potem pa sem začela biti bolj pozorna in zdaj se jih nabira toliko, da jih je dovolj tudi za Facebook. Osebno mi je v veliko veselje, da lahko pišem o tem, o čemer razmišljam. Ne na dolgo, ampak bistveno povem na kratko. Prav tega sem se z leti naučila in ljudje to radi berejo, v Družini in na Facebooku.
Zdi se, da vedno zapišete prave besede, znate pomiriti druge, jim daste nekaj za razmislek. Kako se vam misel utrne?
Vedno izhajam iz tega, kar se mi dogaja in o čemer razmišljam. Nikoli ne pišem zato, da bi ugajala drugim. Izhajam sicer iz sebe, se pa zelo dobro zavedam, da smo ljudje zelo različni in lahko razmišljamo tudi drugače. In vedno imam občutek, da se tudi ob tem pisanju veliko naučim. V bistvu vse skupaj ni nič posebnega. Zelo dobro se zavedam, da o tem, o čemer pišem, razmišljamo mi vsi, jaz to samo ubesedim. Morda je prav zato napisano ljudem tako blizu.
Imate veliko izkušenj. Kje ste jih skozi leta nabirali?
Mislim, da ima vsak človek veliko izkušenj, samo zaveda se jih ne. Veliko sem prebrala, pa vendar v primerjavi z mnogimi drugimi veliko manj. Tudi zdaj ne berem prav veliko. Res pa je, da veliko razmišljam o vsem, kar se mi dogaja, o čemer mi pripovedujejo drugi, o tem, kar se dogaja v svetu. Vedno bolj mi je jasno, da bistveno največkrat ni v knjigah, ampak v življenju. Vse, kar se mi dogaja, mi pomeni velik izziv.
Ljudje vas zelo radi spremljajo, pošiljajo komentarje in všečkajo vaše izjave. Vam pošiljajo vprašanja tudi zasebno? Jim pomagate?
Sploh nisem pričakovala, da bo moje objave bralo toliko ljudi. To je zame tudi velika vzpodbuda in se čutim z vsemi nekako povezano, čeprav večine ne poznam. Vesela sem, da ljudje napišejo toliko komentarjev, ki jih z veseljem preberem in se iz njih tudi veliko naučim. Sem pa prepričana, da prebirajo te prispevke tudi ljudje, ki jih nikoli ne povšečkajo. Včasih dobim vprašanja tudi zasebno in če se le da, odgovorim nanje.
Kdaj je nastala ideja, da svoje misli zberete v knjigo? Kakšen je naslov knjige?
Ta ideja je prišla že v prvem letu pisanja s strani bralcev. Nekaj svojih knjig v zadnjih letih sem izdala pri Mohorjevi družbi in je tudi nekaj zaposlenih pri založbi bralo te moje zapiske in so bili tudi oni za to, da izdam knjigo. Mislim, da je bilo kar veliko delo, iz množice prispevkov izbrati tiste, ki so za objavo najboljši in tu je urednica Saška Ocvirk opravila kar veliko in težko delo, za kar sem ji zelo hvaležna. Ona je izbrala tudi naslov knjige: UTRINKI VZPOREDNIH SVETOV. Knjiga je tudi zelo lepo oblikovana.
Komu je knjiga namenjena? Kaj svetujete ob branju knjige?
Knjiga je namenjena vsem, mladim in starim, tistim, ki so prispevke že brali in tistim, ki jih še niso. Knjige ne moreš brati kot roman, v enem zamahu prebrati celo, ampak lepo počasi, morda po en prispevek ali nekaj prispevkov na dan, potem pa se nanje spet vračati. Ni nujno, da se bodo bralci z vsem strinjali, je pa to lahko dobra vzpodbuda za pogovor.
Bo izšlo tudi nadaljevanje? Boste še pisali svoje misli na Facebooku?
Mislim, da nadaljevanja v knjigi ne bo. Še naprej pa pišem svoje misli na Facebooku in to bom delala, dokler se bo dalo. Žal mi je samo, da ne morem sprejemati novih »fb prijateljev«. Mnogi me za to prosijo, pa sprejmem nove lahko samo, kadar kdo od 5000, ki jih imam, odpade.