Janja je sedla zraven Jerneja. Odpeljala je do njenega doma.
»Oprosti, toda rada bi bila sama,« mu je rekla, ko je parkiral pred njeno hišo in ugasnil motor. Začudeno jo je pogledal, narahlo prikimal in spet obrnil ključ avtomobila.
»Jutri te pokličem,« mu je še rekla, nato pa stekla v hišo. Že ko je zaklepala vrata za sabo, so ji po licu tekle solze, ni jih več mogla zadržati.
Bolelo jo je tako močno, da je mislila, da se ji bo zmešalo. Ni več prenesla bolečine. Morala je ven, ven iz njene duše. Nervozno je hodila sem ter tja po stanovanju, jokala, se jezila. Sovražila jo je, njene oči, njen ljubek obraz. Sovražila je njene ustnice, ki so poljubljale njega.
Iz omare je vzela konjak. Tam je bil že celo večnost. Ni pila. Toda tisti hip ji je bilo vseeno. Čutila je, da potrebuje nekaj močnega, nekaj, kar bi pregnalo vsaj del bolečine. Odvila je pokrovček in naredila velik požirek. Zapeklo jo je po grlu, toda ni je ustavilo. Nagnila je še in še. Nato je zalučala na pol prazno steklenico v kuhinjsko korito, kjer se je razbila na tisoč koščkov.
Pijača je počasi pričela delovati, dobila je pogum. Jeza v njej je naraščala. Stekla je do vrat, jih odklenila in stopila ven. Tekla je po pločniku, ni vedela kam. Ustavila se je šele, ko je bila daleč stran.
Le nekaj metrov stran je opazila barvne luči. Nočni bar je bil še vedno odprt. Vstopila je. V pisani pol temi je bila množica ljudi. Nekaj jih je plesalo, nekaj jih je sedelo za mizami, peščica je bila za točilno mizo. Tudi sama se je postavila tja. Sedla je na prazen barski stolček. Natakar je čakal naročilo.
»Konjak,« je rekla in strmela predse.
Dobila je pijačo, zazrla se je v kozarec.
Čez čas ji je natakar izročil še enega: »Gospod tam vam plača pijačo!«
Janja se je ozrla v smer, kamor je pokazal natakar. Rjavolasec se ji je smejal. Pomaknil se je do nje.
»Sami?« je vprašal.
Prikimala je.
»Vam lahko delam družbo,« ga je zanimalo.
»Lahko,« je rekla in dvignila glavo. Pogledala ga je. Bil je nekoliko starejši, imel je rjave lase, kravato, elegantno obleko. Najbrž poslovnež.
»Nisem mogel spati, pa sem zavil sem dol. Prvič sem tu,« je pričel.
»Niste od tu,« je vprašala.
»Ne, poslovno sem tu. Pojutrišnjem odhajam. Lepo mesto, všeč mi je. Predvsem zato, ker so v njem lepa dekleta,« je govoril in jo gledal.
Janja se je nasmehnila. Bilo ji je povsem jasno, kam pes moli svojo taco, toda popolnoma vseeno. Le kaj lahko izgubi?!
Po nekaj kozarcih konjaka, sta pristala v njegovi sobi. Trgala sta oblačila drug z drugega, se divje poljubljala. Potrebovala ga je, hotela je izliti vso jezo, vso bolečino.
Toni, poslovnež, je bil nemalo presenečen. Janja ni hotela spati. Vso noč sta se ljubila, bila predrzna in strastna. Proti jutru sta omahnila vsak na svojo stran.
»Nočem te poditi, toda čez nekaj ur imam pomemben sestanek,« je pričel.
»V soboto dopoldan? Res si revež,« mu je rekla. Ampak, mar ni bilo vseeno. Oba sta dobila tisto, kar sta iskala. Ona se bo vrnila nazaj v svoj svet, on bo odšel domov, kjer ga najbrž čakajo žena in kup otrok.
»Lepo je bilo. Mi daš telefonsko? Ko bom naslednjič tu, te pokličem,« je rekel, ko se je oblačila.
»Ne. Če bom potrebovala kaj podobnega, vas je dovolj. Zakaj bi bila le z enim in istim,« mu je odvrnila resno in neprizadeto.
Brez pozdrava je zapustila njegovo sobo. Počasi je stopala po pločniku do doma. Ni se počutila bolje. Bolela jo je glava, bolečina ni bila nič manjša, le stopnjevala se je z njeno slabo vestjo. Naredila je napako. Toda bilo je prepozno, da bi obžalovala.
Ko je odklepala vrata, je zaslišala telefon. Pohitela je, dvignila je slušalko.
»Kje si? Vso noč te kličem,« je zaslišala zaskrbljen glas Jerneja.
»Oh, oprosti! Nisem slišala,« je hitela zmedeno. Zapeklo jo je v želodcu. Jernej, ljubi Jernej!
»Se mi je zdelo,« je mirneje rekel.
»Boš prišel? Imaš čas,« je vprašala.
»Čez pol ure bom pri tebi,« je povedal in odložil.
Imela je dovolj časa, da gre pod tuš, da spere iz sebe vse znake noči, vse poljube in objeme neznanca.
Jernej je prišel točno. Odprla mu je vrata še z mokrimi lasmi. Poljubila ga je. Zaskrbljeno jo je gledal.