»Nekaj se dogaja, Janja. Povej mi,« je rekel.
»Nič ni,« je odkimala.
»Včeraj si bila tako čudna. Žalostna,« je govoril.
»Utrujena sem bila, le to je bilo,« se je izmotavala ven.
»Res? Nisi bila žalostna,« je vprašal.
»Ne, le zakaj,« je rekla sproščeno. Nasmehnila se je: »Preveč te skrbi zame, ljubi!«
Stanje je ostalo nespremenjeno tudi po mesecu dni. Domen je bil še vedno noro zaljubljen v Jasno, govoril je le o njej. Jernej in Janja sta bila še vedno skupaj. Mesec dni se je Janja spretno izgovarjala, potem pa je spet morala na skupno večerjo, ki so se jo vsi ostali tako močno veselili.
»Raje večerjam v dvoje,« je govorila Jerneju, ko sta se peljala proti restavraciji.
»Ah, včasih pa lahko greva malo v družbo. Sicer pa je Domen tvoj prijatelj, Jasna pa je tudi zelo prijazna,« je govoril.
»Vseeno hočem, da kmalu greva. Boli me glava,« je bila Janja jezna.
A tokrat je Janja doživela prijetno presenečenje. Sicer se je Jasna ves večer smehljala, bila prijazna in delovala je zelo sproščeno, toda Janja je poznala Domna. Čeprav je kimal in se smehljal, je takoj videla, da nekaj ni v redu. Domen je bil zamišljen, odgovarjal je kratko, ni požiral Jasno z očmi, tako kot nazadnje, ko so bili skupaj. In Janja je bila takoj boljše volje. Videla je, da se nekaj kuha.
»Si bolje? Te ne boli glava,« je spraševal Jernej.
»Ah, kje pa! Počutim se odlično. Pravzaprav je večer tako čudovit, da bi bilo škoda, da se tako hitro neha. Če se strinjate, bi lahko odšli še kam. Plesala bi,« je predlagala Janja.
Jernej je prikimal, Jasna in Domen sta se spogledala.
»Midva bi raje šla proti domu,« je pričel Domen.
»Kje pa! Večer je še mlad. Gremo plesat,« mi dala miru Janja.
Jasna in Domen sta se vdala in prikimala, kar jo je zelo osrečilo. Tako bo lahko še naprej ocenjevala, kakšno je stanje med njima.
Plesišče je bilo polno, ljudi je bilo mnogo. Prerinili so se do prazne mize. Naročili so buteljko belega vina. Janja in Jernej sta šla plesat. Domen in Jasna sta sedela za mizo.
Kaj je na plesišču govoril Jernej, ni vedela, ves čas je plesala tako, da je lahko videla mizo, za katero sta sedela. Opazovala je njune obraze. Sprva sta molčala, nato je Domen nekaj rekel. Jasna je odkimala in pogledala stran. Domen jo je prijel za roko, toda izmaknila jo je in mu nekaj zabrusila. Domen je pričel kriliti z rokami, bil je vidno jezen. Jasna je odkimavala, nato si je pokrila obraz z dlanmi. Najbrž je zajokala. Še nekaj trenutkov je sedela ob njem, nato je vstala in stekla stran.
Janji je igralo srce. Skregala sta se. Končno je prišel dan, ki si ga je tako zelo želela. Domnova ljubezen se je majala.
Ko sta prišla nazaj za mizo, je bil še vedno sam.
»Kje pa je Jasna,« je začudeno rekla Janja.
»Šla je domov….utrujena je bila,« je odgovoril Domen. Poskušal se je nasmehniti, pa mu ni uspelo.
»Čas bi bil, da tudi mi gremo,« je zazehal Jernej.
»Najbolje,« je prikimal Domen in vstal.
Janji je bilo vseeno. Želja se ji je uresničila, lahko so odšli. Vsiljivke ni bilo več. Pustili so napol polno steklenico vina in se odpravili proti domu. Za Domna je bil večer uničen, za Janjo je bil čudovit.
Tistega večera je dovolila Jerneju, da je odšel k njej. Bila je dobre volje. Jernej je bil presenečen nad njo. Poljubljala ga je in ga objemala. Želela se je ljubiti spet in spet. Bil je srečen, prepričan, da ji pomeni veliko. Ni pa vedel, da Janja za zaprtimi očmi sanja obraz drugega.
Ko je Jernej naslednjega dne odšle domov, ni izgubljala časa. Odpravila se je do Domna. Zvonila kar lep čas, preden ji je odprl vrata. Bil je obupen. Bil je zabuhel, imel je črne kolobarje pod očmi.
»Si dobro,« ga je vprašala in vstopila.
»Ne najbolje,« je zavzdihnil.
»Nama skuham kavo,« je vprašala.
Prikimal je in sedel na kavč. Zazrl se je vanjo. Janja je uganila, da ji hoče vse povedati.
»Med nama z Jasno bo najbrž konec,« je končno izjavil.
»Res?« je Janja naredila zaskrbljen obraz.
»Da. Odhaja. Dobila je ponudbo za službo, petdeset kilometrov stran. Sprejela je,« je povedal.
»Nikar ne bodi žalosten,« mu je rekla in sedla zraven njega.