Kar se realno dogaja pa je, da so mlajše generacije skregane med seboj, pogosto pa tudi z lastnimi starši, vmes se najde tudi kakšna zoprna snaha ali zet, ki mu ni nikoli nič prav in ogenj je v strehi, simbolično povedano.
Te velike ogromne hiše po Sloveniji vedno bolj pogosto ostajajo prazne in oropane otroškega živžava in skrbnega ravnanja njihovih staršev, torej mlajših generacij. Ker le-te so se odselile, ne ustreza jim velika in mrzla hiša ali so pač dobili službe v drugih krajih in so si tam našli bivališče, stare starše pa pustili v hišah, ki so jih postavili z grenkimi žulji in z najboljšimi nameni.
Dejstvo je, da so mnoge družine pri gradnji lastne stanovanjske hiše izgubile tisto najbolj pomembno – medsebojno pripadnost in družinsko toplino. Namreč, vsak cent in vsaka minuta se je investirala v beton, opeke, strešnike, delavce, ki so pomagali mešati malto ali polagati ploščice. Ko se je hiša mukoma zgradila, so se v teh letih družinski člani odtujili in nič nenavadnega ni, da so mlajše generacije, takoj ko so bile dovolj stare, »zbežale« iz tega hladnega gnezda v tuje kraje ter tako za seboj pustile grenke spomine in pomanjkanje starševske nežnosti in ljubezni.
Preberite tudi: "Osebna rast je naša dolžnost. Če se ustavimo, začnemo nazadovati." Tako ostaja težka dediščina, velike hiše, po katerih drsata dva ostarela zakonca, ki seveda z veliko muko ali pa ne moreta več vzdrževati takšne hiše, ki ni bila namenjena zgolj dvema starejšima osebama. Boli ju, a časa se ne da zavrteti nazaj.
In ko stara starša pomreta, se šele začenja težki boj. Boj dedičev za to, sicer osovraženo hišo. Ker mogoče pa se bo vseeno lahko iz nje iztisnil kakšen cent ob njeni prodaji. In tako smo priča zelo pogostim in grobim prepirom in nagajanjem med dediči, ki ne čutijo nobenega spoštovanja do tega, kar so starejši ustvarili. Gledajo le na svoje trenutne majhne koristi. In da kakšen drugi dedič ne bi več dobil kot on sam.
Vam zveni znano? Sama sem slišala za mnogo sebičnih in brezsrčnih primerov cufanja za dediščino. Kako žalostni in ogorčeni bi bili starši, če bi bili živi in bi to gledali! Sama menim, da se lahko o vsem po človeško in dostojanstveno pomenimo, sploh če gre za družinsko zapuščino. Kaj se pa vam zdi?
Avtorica zapisa Melita Kuhar vodi projekt Svetovalnica.si. Več o tematiki in ostalih medsebojnih odnosih lahko preberete na spletni strani http://svetovalnica.si/.
.JPG)