Slovenija se hitro stara Slovenija je ena izmed evropskih držav z najhitreje starajočo se populacijo. Po podatkih Statističnega urada RS je danes že več kot 22 odstotkov prebivalcev starejših od 65 let, kar pomeni več kot vsak peti Slovenec. Projekcije kažejo, da se bo ta delež v prihodnjih desetletjih še povečeval. Še posebej izrazito bo narasla skupina najstarejših – ljudi, starih 80 let in več. Eurostat ocenjuje, da je bilo konec leta 2024 v Sloveniji približno 120 do 125 tisoč oseb, starih 80+, kar je okoli 5,8 odstotka prebivalstva. Tako SURS kot Europop napovedujeta, da se naj bi do leta 2050 ta delež skoraj podvojil in dosegel med 9 in 11 odstotkov celotne populacije. Če bo Slovenija takrat štela okrog dva milijona prebivalcev, to pomeni, da bomo imeli med 180 in 220 tisoč ljudi, ki bodo stari več kot 80 let. To bo neizogibno povečalo pritisk na zdravstveni sistem, socialne storitve in zlasti na dolgotrajno oskrbo. Demografski trendi jasno kažejo, da staranje prebivalstva ne bo le osebni izziv posameznika in njegove družine, temveč velik družbeni in politični izziv, ki bo zahteval sistemske rešitve. Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba: kdo bo skrbel za starejše? Preveč vlog, premalo postelj Težave so že danes očitne. V slovenskih domovih za starejše je zmogljivost na robu. Po podatkih Skupnosti socialnih zavodov Slovenije je bilo konec marca 2025 v domovih za starejše na voljo 22.267 postelj, a prosti sta bili le dve – ena v Hrastniku in ena v Križevcih pri Ljutomeru. To pomeni, da so kapacitete praktično popolnoma zapolnjene. Še bolj alarmantne so čakalne vrste. Na sprejem v dom je takrat čakalo 36.051 oseb, od tega si je velika večina želela takojšnjo namestitev. Čakalne dobe se merijo v letih, kar pomeni, da številni oskrbe sploh ne dočakajo. Ali pa so ob sprejemu že v tako slabem zdravstvenem stanju, da je kakovost njihovega življenja bistveno okrnjena. Situacija razkriva velik razkorak med potrebami starajoče se družbe in dejanskimi zmogljivostmi sistema. Prostorska stiska v domovih kaže, da Slovenija na staranje prebivalstva ni dovolj pripravljena, čeprav so demografske napovedi jasne že desetletja.
Kako doživljamo staranje Za mnoge Slovence je misel na staranje prepletena z negotovostjo in strahom – predvsem s strahom, da bodo postali breme. To se ni pojavilo iz praznega prostora: gre za skupek osebnih izkušenj, zgodb o bližnjih in širšo družbeno sliko, v kateri so kapacitete oskrbe omejene, pokojnine nizke, podporni sistemi pa krhki. Na naših socialnih omrežjih smo vprašali: kdo bo skrbel za vas, ko ne boste več zmogli sami? Odzivi so bili iskreni in pogosto surovi – med njimi se prepletata želja po avtonomiji in realističen pogled na omejitve sistema. Velik del odgovorov je bil preprost: želimo ostati samostojni, kolikor je le mogoče. »Želim živeti kakovostno življenje, dokler bom živela. In da nisem nikomur v breme,« je zapisala Maja – glas, ki ga je v komentarjih podpiralo več bralk. Drugi odgovori so bili ostrejši – in razkrili globoko razočaranje nad pričakovanji do družine. »Nikoli. Čakati na pomoč drugih ni vredno. Bilo bi krivično od otroka pričakovati, da bo skrbel zame,« je zapisala Jelka. Takšni odgovori govorijo o spremembi vrednot in o tem, da veliko ljudi ne želi s svojim bremenom omejevati družinskih članov. Hkrati so se pojavile praktične odločitve, sprejete brez romantike: nekateri so že oddali vloge za domove ali razmišljajo o prodaji premoženja, da bi si plačali oskrbo. »Dom za ostarele in nihče drugi. Ne moreš biti otrokom v breme. Vloga za dom je že oddana za oba,« pravi Oktavija – izjava, ki odraža določeno zaupanje v institucionalno rešitev, a tudi rezignacijo skozi pomanjkanje drugih možnosti. Preberite tudi: Bi v zlatih letih (raje kot doma ali v domu) sobivali v stanovanjski skupnosti starejših? A čeprav se mnogi pripravljajo na institucionalne rešitve, realnost pogosto zahteva, da oskrbo doma zagotavljajo svojci. »Jaz že skrbim za mamo, kdo bo zame, pa ne vem,« priznava Sonja – in z njo mnoge družine, kjer je največ bremena na plečih žensk. To ni le anekdota: sociološke študije in mednarodne raziskave dosledno kažeta, da so negovalne vloge v večini družb še vedno razdeljene po spolu – hčerke in žene so tiste, ki najpogosteje kombinirajo službo, lastno družino in skrb za starše. Takšna situacija prinaša močno obremenitev: izgorelost, finančne pritiske, zdravstvene težave negovalcev in pogosto daljšo odsotnost od trga dela. Občutki, ki so prišli do izraza na omrežjih, so tudi mešanica stoicizma in prikritega strahu – mnogi pravijo, da živijo za danes, vendar jih hkrati skrbi, kakšna bo realnost, ko bo pomoč nujna. Strah pred osamljenostjo, negotovost glede kakovosti oskrbe v domovih in dvom v to, ali bodo odločbe in storitve prišle pravočasno, ustvarjajo klimo, kjer se ljudje odločajo preventivno: oddajo vloge za dom, prihranijo ali pa se odpovedo poglobljenemu razmišljanju in raje ostanejo v vsakodnevnem trenutku. Ta čustvena in praktična dinamika – želja po dostojanstvu, bojazen pred bremenom, zanašanje na svojce in pomanjkanje zaupanja v sistem – je pomemben del zgodbe o staranju v Sloveniji. Če politika in socialne politike ne ponudijo jasnih, zanesljivih in hitro dostopnih rešitev, bo breme negovanja še naprej padalo na posameznike in njihove družine. Ugotovitve raziskave SHARE Kako se staramo in kaj to pomeni za družbo, že dve desetletji podrobno spremlja raziskava SHARE (Survey of Health, Ageing and Retirement in Europe). Gre za največjo evropsko longitudinalno raziskavo o življenju ljudi, starejših od 50 let, ki zajema več kot 25 držav, med njimi tudi Slovenijo. Podatki, ki jih prinaša, niso le suhe številke, temveč dragocen vpogled v to, kako ljudje v različnih okoljih preživljajo pozna leta. Za Slovenijo so ugotovitve precej zgovorne. Demografsko smo med državami z najhitreje starajočo se populacijo v Evropi. Vse več ljudi dočaka visoko starost, a hkrati vse več starejših živi samih. To pomeni večjo neodvisnost, a tudi večje tveganje za socialno izolacijo, zlasti v primeru bolezni, ko pomoč ni več samoumevna. Na področju zdravja smo Slovenci v manj zavidljivem položaju. V raziskavi poročajo o višjih stopnjah kroničnih bolezni kot v številnih drugih državah EU. Poseben udarec je zadala pandemija covida-19. Podatki iz dodatne raziskave SHARE Corona Survey jasno kažejo, da so starejši v Sloveniji v času epidemije utrpeli poslabšanje tako fizičnega kot psihičnega zdravja. Občutek nemoči, osamljenosti in strahu je bil pri nas izrazitejši kot v nekaterih državah, kjer so podporni sistemi močnejši. Tudi ekonomski položaj razkriva ranljivost. Za večino starejših Slovencev je pokojnina edini vir dohodka, ki pogosto ne zadošča za vse potrebe. Poseben paradoks je, da mnogi kljub skromnim prihodkom finančno pomagajo odraslim otrokom, bodisi pri vsakodnevnih stroških bodisi pri stanovanjskih vprašanjih. To krepi medgeneracijske vezi, a hkrati pomeni dodatno obremenitev za starejše, ki bi v poznih letih potrebovali več varnosti. Na področju družinskih vezi raziskava kaže, da so medgeneracijski odnosi v Sloveniji sicer še vedno tesni, vendar to ne preprečuje občutkov osamljenosti. Tisti, ki ostanejo brez partnerja, so posebej ranljivi. Hkrati je udeležba starejših v prostovoljstvu, društvenih dejavnostih ali širšem družbenem življenju nižja kot v zahodnoevropskih državah. To pomeni manj priložnosti za druženje in aktivno staranje, kar pomembno vpliva na kakovost življenja. Za boljšo predstavo, kje se Slovenija nahaja, je zanimiva primerjava z Avstrijo. Obe državi imata podoben delež starejših prebivalcev, a raziskava SHARE kaže pomembne razlike. Avstrijski starejši poročajo o boljši samooceni zdravja in nekoliko nižji razširjenosti kroničnih bolezni kot slovenski. Prav tako je v Avstriji prostovoljstvo med starejšimi bistveno bolj razširjeno – tam je družbena vključenost starejših del vsakdana, kar zmanjšuje tveganje za osamljenost. Na ekonomskem področju so razlike še očitnejše: povprečne pokojnine so višje, kar omogoča več finančne neodvisnosti in manjšo potrebo po podpori otrok. Slovenija se tako v primerjavi pokaže kot država z močnimi družinskimi vezmi, a z večjim tveganjem za socialno izolacijo, finančno ranljivost in slabše zdravstvene izide. Preberite tudi: Dunaj navdihuje: medgeneracijsko sodelovanje za boljšo kakovost življenja Primerjava s sosednjo Italijo pokaže drugačen vzorec staranja. Italija ima eno najstarejših populacij v Evropi in dolgo tradicijo medgeneracijskega sobivanja, kjer starejši pogosto živijo skupaj z otroki ali v njihovi bližini. To zmanjšuje tveganje za osamljenost, hkrati pa pomeni, da je breme oskrbe še bolj izrazito na družinskih članih – predvsem na ženskah.Raziskava SHARE potrjuje, da je institucionalna oskrba v Italiji manj razvita kot v Sloveniji, kar pomeni, da družine pogosto nimajo izbire in morajo same poskrbeti za starajoče se člane. V Sloveniji je institucionalna mreža sicer bolj razširjena, a je kronično preobremenjena, kar ljudi sili v podobne odločitve kot v Italiji – kombiniranje skrbi doma in čakanje na mesto v domu. Tako Slovenija stoji na razpotju med severnoevropskim modelom močne institucionalne oskrbe in južnim modelom, kjer največje breme še vedno nosi družina. Primerjava staranja in oskrbe v treh državah Vidik Slovenija Avstrija Italija Demografija Ena najhitreje starajočih se populacij v Evropi. 22 % prebivalcev starejših od 65 let. Podoben delež starejših kot v Sloveniji, a nekoliko počasnejše staranje. Ena najstarejših populacij v Evropi, zelo visok delež 65+ in 80+. Življenjske razmere Velik delež starejših živi samih, tveganje za osamljenost. Starejši pogosteje živijo samostojno, a z močnimi socialnimi mrežami in prostovoljstvom. Tradicija medgeneracijskega sobivanja, starejši pogosto živijo pri otrocih. Zdravje Višja razširjenost kroničnih bolezni, negativni učinki covida-19 izraziti. Boljša samoocena zdravja, manj kroničnih bolezni v primerjavi s Slovenijo. Podobno kot v Sloveniji: veliko kroničnih bolezni, breme skrbi večinoma na družinah. Ekonomija in pokojnine Pokojnine so pogosto edini vir dohodka; nižje kot v Avstriji. Višje pokojnine zagotavljajo večjo finančno varnost in neodvisnost. Pokojnine so nizke, mnogi starejši so finančno odvisni od otrok ali obratno. Socialna vključenost Nižja stopnja prostovoljstva in udeležbe v družbenem življenju kot v zahodni Evropi. Visoka stopnja prostovoljstva in vključevanja starejših v družbo. Močne družinske vezi, manj formalne vključenosti v prostovoljstvo. Oskrba starejših Relativno razvita mreža domov, a prezasedena (22.267 postelj, skoraj polno). Močna institucionalna oskrba, več možnosti za izbiro, krajše čakalne dobe. Manj razvita institucionalna oskrba, večina skrbi na plečih družin. Želja po dostojnem staranju Ko ljudje govorijo o dostojnem staranju, se pogosto najprej dotaknejo vprašanja, kje bodo preživeli svoja pozna leta – doma ali v domu za starejše. A iz odgovorov naših bralcev na socialnih omrežjih Moja leta se jasno vidi, da gre za veliko širši pojem. Dostojno staranje zanje pomeni predvsem to, da niso v breme otrokom, da imajo zagotovljeno oskrbo, kadar jo potrebujejo, in da so ob tem še vedno spoštovani ter vključeni v odločitve o svojem življenju. Večina vprašanih si želi ostati doma, dokler zmorejo sami skrbeti zase. Domače okolje jim daje občutek varnosti, kontinuitete in povezanosti s spomini. »Dostojno pomeni, da nisem v breme otrokom. Najraje bi živela ob morju, brez zim. Da imaš v hladilniku toliko, da nisi lačen,« je zapisala Mirjam. Podobno razmišljanje se je ponovilo v številnih odzivih: dokler si mobilen, si želiš domače topline, ko pa bolezen ali demenca odvzameta samostojnost, ostane dom za starejše kot edina možnost. A pri tem so ljudje zelo iskreni glede strahov, ki jih nosijo. »Samo v dom si ne želim. Veliko slabih izkušenj, starostniki zanemarjeni … premalo sočutja,« opozarja Marija. Drugi pa imajo povsem nasprotno izkušnjo: »Moja stara mama je v domu oživela. Ves čas je bila med ljudmi, imela svojo sobo in balkon,« pravi Darinka. Te zgodbe potrjujejo, da so razlike med domovi ogromne – od pozitivnih primerov, kjer dom postane novo socialno okolje, do bolečih razočaranj zaradi pomanjkanja kadra, nizkih standardov in premalo sočutja. Nekateri bralci so izpostavili tudi pragmatično plat. Darja je zapisala, da si želi ostati doma, a bo, ko pride čas, odšla v dom, saj ne želi vztrajati na škodo svojih otrok. Številni so poudarili, da je pričakovanje, da bodo otroci skrbeli za starše, danes pogosto nerealno: delovni ritem, daljša življenjska doba in spremenjene družinske dinamike tega preprosto ne omogočajo več.»Drugačni so časi, otroci težko skrbijo za starše. Egoistično je pričakovati, da bo vse po njihovih pravilih doma, če obstajajo bolj prijazne rešitve,« je zapisala Ljubica. Psihologi ob tem opozarjajo, da dostojno staranje ni le vprašanje lokacije, temveč predvsem občutka smisla in vrednosti. Ko starejši izgubijo možnost odločanja o svojem življenju, se hitro pojavita občutek nemoči in depresija. Zato je ključno, da se starejšim omogoči avtonomija – bodisi doma bodisi v domu – ter da se jim prisluhne in jih vključi v odločitve. Socialni stiki, občutek pripadnosti in možnost izbire so dejavniki, ki odločilno vplivajo na kakovost staranja. Iz vseh odgovorov in strokovnih vpogledov se izrisuje skupna točka: želja po dostojnem staranju je univerzalna. A večina ljudi izraža dvom, da bo država sposobna zagotoviti sistem, ki bo to omogočil v praksi. Dostojno staranje tako danes pogosto ostaja privilegij tistih, ki imajo dovolj denarja ali podporno družino, namesto da bi bilo samoumevna pravica vseh. Dolgotrajna oskrba na domu – pravice na papirju, težave v praksi Julija 2025 je v Sloveniji začel veljati nov prispevek za dolgotrajno oskrbo, ki naj bi ljudem omogočil več podpore pri skrbi na domu. Ideja je preprosta: starejši ali bolni, ki potrebujejo pomoč pri osnovnih opravilih, bi jo morali prejeti doma – bodisi v obliki pomoči na domu, posebnih storitev za ohranjanje samostojnosti ali preko e-oskrbe. Toda v praksi sistem še ne deluje tako, kot bi moral. Mnogi, ki so oddali vloge, še vedno čakajo na odločbe, saj informacijski sistem, potreben za obdelavo dokumentacije, še ni dokončno vzpostavljen. V številnih občinah tudi še niso podpisali pogodb z izvajalci, zato storitve sploh niso na voljo. To pomeni, da tisti, ki pomoč nujno potrebujejo – denimo starejši, ki živijo sami ali ljudje z demenco – pogosto ostajajo brez nje. Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba: nova pravica in nova obveznost za vse nas Institucionalna dolgotrajna oskrba – decembra naj bi prišle spremembe Pri institucionalni dolgotrajni oskrbi gre za storitve v domovih za starejše, ki vključujejo pomoč pri negi, pri vsakodnevnih opravilih, zdravstveno oskrbo in stalno bivalno podporo. Z novim zakonom bo od 1. decembra 2025 institucionalna oskrba postala pravica za vse, ki izpolnjujejo pogoje. To pomeni, da bodo stanovalci domov plačevali le nastanitev in prehrano – t. i. »hotelski del« –, ostalo pomoč in nego pa bo pokrival sistem dolgotrajne oskrbe. Določen je tudi zgornji limit za hotelski del; za standardno dvoposteljno sobo s souporabo sanitarij bo ta znašal največ 781 evrov mesečno. A kljub tej pravni ureditvi je pri izvedbi kar nekaj zapletov. Veliko domov se še prilagaja novim pravilom, številne občine nimajo sklenjenih pogodb z izvajalci institucionalne oskrbe, kar pomeni, da pravica ni enako dostopna v vseh krajih.Poleg tega stanovalci še vedno ne vedo, kaj se bo zgodilo z dodatki, kot je dodatek za pomoč in postrežbo, ki jih mnogi prejemajo zdaj – ni jasno, ali bodo obdržani, kako se bodo uskladili z novim sistemom in kateri domovi bodo teh dodatkov deležni. Zaradi teh izzivov je ministrstvo ustanovilo posebno delovno skupino, ki bo vodila prehod stanovalcev domov v novi sistem dolgotrajne oskrbe. Na čelu skupine je minister Simon Maljevac. Njena naloga je, da pripravi jasna merila in postopke prevedbe, da bo prehod potekal pravično in brez nepotrebnih preprek.Skupina bo posebno pozornost namenila osebam, ki so pod skrbništvom, in tistim, ki se soočajo z neenakomernim dostopom (geografsko ali glede na razpored domov) Med željo in realnostjo Slovenija je na prelomni točki. V javnosti prevladuje želja, da bi ljudje ostali doma čim dlje, v znanem okolju, obkroženi z družino in spomini. A realnost je pogosto drugačna. Bolezni, demenca in nepokretnost prej ali slej zahtevajo pomoč, ki je svojci sami ne zmorejo več nuditi, še posebej ker so tudi sami obremenjeni z delom in lastnimi družinami. Domovi za starejše so polni, čakalne dobe pa neizprosne – na mesto v domu čaka več kot 36.000 ljudi. Novi zakon o dolgotrajni oskrbi obljublja spremembe, a uvajanje je že od začetka zaznamovano z birokratskimi težavami, zamudami in neurejenimi pogodbami. Medtem pa tisti, ki pomoč potrebujejo zdaj, pogosto ostajajo sami. Preberite tudi: Kako se s sistemom dolgotrajne oskrbe spoprijemajo na vstopnih točkah v centrih za socialno delo Odzivi bralcev, ugotovitve raziskave SHARE in statistike o slovenskih domovih za starejše kažejo isto sliko: staranje je univerzalna izkušnja, a dostojno staranje pri nas še vedno ni samoumevno. Ostaja preveč odvisno od finančnih zmožnosti posameznika, od pripravljenosti svojcev in od tega, kje v Sloveniji živiš. Če želimo, da bo starost resnično življenjsko obdobje, v katerem se ljudje počutijo spoštovane, varne in vključene, bo treba preseči obljube na papirju in izgraditi sistem, ki bo deloval v praksi – za vse, ne le za tiste z dovolj denarja ali vpliva. Vprašanje dostojnega staranja ni več vprašanje prihodnosti, ampak nujna naloga sedanjosti. Koliko bomo plačevali za dolgotrajno oskrbo? Oskrbna pomoč na domu Z julijem 2025 je začel veljati prispevek za dolgotrajno oskrbo, ki ga plačujejo zaposleni, upokojenci in delodajalci. Iz tega prispevka se financirajo storitve pomoči na domu – denimo pomoč pri osebni higieni, pripravi obrokov, lažjih gospodinjskih opravilih in storitve e-oskrbe. Uporabniki bodo za te storitve plačali le manjši del, ki bo določen z odločbo centra za socialno delo. Višina doplačila bo odvisna od obsega storitev in prihodkov uporabnika, podobno kot danes pri socialnovarstvenih storitvah. V praksi to pomeni, da bi morala biti pomoč na domu dostopna večini, a trenutno mnogi nanjo še čakajo. Institucionalna oskrba v domovih Drugačen je sistem pri domovih za starejše. Od 1. decembra 2025 bodo stanovalci domov plačevali le t. i. »hotelski del« – torej stroške nastanitve in prehrane. Ti stroški bodo omejeni: za standardno dvoposteljno sobo s souporabo sanitarij znaša zgornja meja približno 781 evrov na mesec. Vso pomoč pri negi in osnovnih življenjskih opravilih bo kril sistem dolgotrajne oskrbe iz prispevka. Kaj ostaja nejasno Veliko vprašanj pa še vedno ostaja odprtih. Med njimi, kako bo urejen dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga danes prejema večina stanovalcev domov – ali bo ukinjen ali usklajen z novim sistemom. Prav tako ni jasno, kako bo sistem zagotovil enak dostop v vseh občinah, saj številne še niso podpisale pogodb z izvajalci. _____________________________________________________ Zavod Mojaleta.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in jo sofinancira Evropska unija v okviru projekta Odpornost medijev. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija, niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.