Ko govorimo o dostojnem staranju, se pogosto najprej spomnimo na vprašanje, kje bomo preživeli svoja pozna leta – doma ali v domu za starejše. Toda psihologi poudarjajo, da je dostojno staranje veliko širši pojem.Povezano je z občutkom varnosti, ohranjanjem avtonomije, možnostjo odločanja o lastnem življenju ter občutkom, da smo še vedno dragocen del družbe.
Za marsikoga to pomeni ostati v domačem okolju, obdan s spomini in znanimi predmeti. Za druge pa je dostojno staranje povezano z dobro organizirano oskrbo, kjer se jim ni treba bati osamljenosti, pomanjkanja pomoči ali zanemarjanja.
Kaj pravijo ljudje?
Na našem Facebookovem profilu smo zastavili preprosto vprašanje: Kaj je za vas dostojno staranje – bi želeli ostati doma ali bi šli v dom?
Odgovori so bili zelo iskreni, pogosto prežeti s čustvi in osebnimi izkušnjami. Večina se nagiba k temu, da bi ostali doma, dokler zmorejo sami skrbeti zase in niso v breme otrokom. A mnogi so hkrati priznali, da ne vedo, kakšne bodo njihove potrebe čez deset ali dvajset let.
Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba v Sloveniji: ključni izzivi in poti do rešitev
Nekaj izbranih odgovorov:
Danica: »Dokler si mobilen in pri pameti, je to hotel. Ko pa postaneš nepokreten in dementen, je dom hiralnica … preverjeno.«
Darinka: »Moja stara mama je v domu oživela. Ves čas je bila med ljudmi, imela svojo sobo in balkon. Res pa je, da je bilo drago, razlike med domovi so velike.«
Terezija: »Sem v domu in nič mi ne manjka. Sem zelo zadovoljna.«
Karmen: »Vsak bi moral imeti možnost iti v kakovosten dom, kjer zaposleni delajo s srcem in so ustrezno plačani. Empatija ne bi smela izginiti.«
Darja: »Želim ostati doma, a ko bo čas, bom šla v dom. Ne bom vztrajala na škodo svojih otrok.«
Marija: »Samo v dom si ne želim. Veliko slabih izkušenj, starostniki zanemarjeni … premalo sočutja.«
Ivana: »Dom je dobra izbira za tiste, ki zmorejo v družbo. Za nepokretne in dementne pa je ključna dostojna oskrba.«
Mirjam: »Dostojno pomeni, da nisem v breme otrokom. Najraje bi živela ob morju, brez zim. Da imaš v hladilniku toliko, da nisi lačen.«
Ljubica: »Drugačni so časi, otroci težko skrbijo za starše. Egoistično je pričakovati, da bo vse po njihovih pravilih doma, če obstajajo bolj prijazne rešitve.«
👉 Svojo izkušnjo ali mnenje lahko delite na našem Facebookovem profilu tukaj.
Iz odgovorov je razvidno, da ljudje staranje doživljajo različno. Nekateri v domovih vidijo priložnost za novo družbo in manjšo osamljenost, drugi pa predvsem nevarnost zanemarjanja in izgube dostojanstva.
Med željo po domu in realnostjo domov
Želja, da bi ostali doma, je močna. Domače okolje daje občutek varnosti in kontinuitete. A realnost je, da starost pogosto prinese bolezni, demenco ali nepokretnost. Takrat lahko domovi za starejše postanejo nujna in včasih celo boljša izbira – pod pogojem, da so kakovostni, dobro vodeni in da imajo zaposleni čas in človečnost za vsakega stanovalca.
Nekateri naši bralci so opozorili, da razlike med domovi obstajajo in da so lahko zelo velike – od odličnih izkušenj do bolečih razočaranj. Prav zato je pomembno, da kot družba več vlagamo v kakovost oskrbe, dostopnost in usposabljanje zaposlenih, ki so srce sistema.
Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba: kdo bo skrbel za starejše?
Psihologija staranja
S psihološkega vidika je eno ključnih vprašanj v starosti: Ali imam še vedno občutek smisla in vrednosti?
Ko starejši izgubijo občutek, da lahko sami odločajo o svojem življenju, se hitro pojavita nemoč in depresija. Zato ni pomembno le, ali staramo doma ali v domu – pomembno je, da se slišijo naše želje, da smo vključeni v odločitve in da ohranjamo občutek, da naše življenje šteje.
Raziskave kažejo, da so socialni stiki, občutek pripadnosti in možnost izbire ključni dejavniki kakovostnega staranja. Ne gre torej le za fizično oskrbo, ampak tudi za toplino, pozornost in spoštovanje.
Dostojno staranje kot pravica, ne privilegij
Odgovori naših bralcev kažejo na eno skupno točko: vsi si želijo dostojno staranje. Vprašanje pa je, ali bo to mogoče doseči v praksi. V Sloveniji smo še vedno pred velikimi izzivi – od pomanjkanja kadra v domovih, dragih storitev, do nezadostne podpore tistim, ki bi radi ostali doma.
Dostojno staranje ne bi smelo biti odvisno od debeline denarnice ali od tega, ali imajo otroci čas za svoje starše. To bi morala biti pravica vsakega posameznika – da se stara v okolju, kjer je spoštovan, slišan in kjer mu je zagotovljena osnovna človeška toplina.