Nevarno gojišče slabšalnih stereotipov je tudi t. i. srebrna ekonomija.
»Strokovnjaki in odločevalci utrjujejo neenakost in družbeno nepravičnost, ki se kaže tudi na simbolno-kulturni ravni in v vseh družbenih okoljih. Starizmom, ki se tako utrjujejo, sledijo poimenovanja, izrazi, način neposrednega komuniciranja s starejšimi in posrednega komuniciranja o starejših. Drug za drugim odločevalci, ekonomisti in drugi strokovnjaki utrjujejo prepričanje, da so stari zgolj ekonomska priložnost – nemočni, krhki, odvisni porabniki.«
SAZU: So starejši manj priznani? So predmet kulturne in simbolne nepravičnosti?
Da. Starizem oziroma odpor do starosti lahko razumemo kot sistematično uporabo stereotipov – tako kot pri rasizmu ali seksizmu. Starejši so tako pogosto prikazani kot senilni, miselno tog(i), neprilagodljivi v vedenju, morali, znanju ali spretnostih. Starizem omogoča mlajšim, da starejše vidijo kot 'drugačne', s tem pa se postopno prenehajo istovetiti z njimi
Poniževanje identitete starejših – starizem – moramo najprej prepoznati in nato izločiti iz zakonodaje, javne komunikacije, vsakodnevnih praks ter političnih načrtov, tudi tistih, ki so vezani na srebrno ekonomijo. Proces se začne z odstranjevanjem neustreznih izrazov.
Starizmi, ki so usmerjeni zgolj v starejše, so razširjeni v vseh družbah in na vseh področjih življenja. Globoko so zakoreninjeni v kulturo in jih pogosto ponotranjijo tudi starejši sami. Na ta pojav moramo nenehno opozarjati. Ali bomo dosegli večjo participacijo starejših v družbi, je odvisno od spreminjanja družbenih norm, zakonodaje, zmanjševanja nepravičnosti in spremembe miselnosti vseh članov družbe.
Gre za odpravljanje družbene podrejenosti starejših in preprečevanje, da bi jih izključevali iz partnerskega sodelovanja v družbenem življenju – takem, kot ga oblikujejo prevladujoča prepričanja, institucije in kulturne vrednote (Fraser, 2011, str. 50). Povedano preprosto: najprej moramo razumeti težave, da lahko ustvarimo prave rešitve. Izrazi bodo sledili. Lahko pa že vnaprej vplivamo na besede, ki jih uporabljamo za starost, starejše in staranje.
SAZU: Kdo so nosilci stereotipov v družbi?
Nosilcev je veliko: časopisi, revije, televizija, radio, filmi, splet, odločevalci, politika, celo pravljice za otroke …
SAZU: Še o poimenovanjih?
Seveda. Izrazi in tudi vizualne podobe starosti ter starejših so pogosto obremenjeni s socialnimi stereotipi, izrazi nemoči, krhkosti ipd. Ti izrazi in podobe odražajo poglede tistih, ki sami še niso bili stari.
Strokovnjaki pogosto dajejo prednost modelu varnega staranja pred socialno-kulturnim in razvojnim pristopom. Ugotovitev: zakonodaja, ki ureja področje invalidnosti, je bila preslikana tudi na področje staranja – temu so sledili tudi izrazi in vizualne podobe.
SAZU: Ali razumemo drugačnost starejših?
Stari oz. starejši imajo marsikaj več in marsikaj manj kot mladi, a običajno jih dojemamo zgolj v dihotomiji z mladimi. Kaj pa njihova edinstvena drugačnost? Ali jo sploh poznamo? Jo razumemo? Jo poznajo starejši sami? Ali pa so se morda prilagodili stereotipom, ker je tako lažje – in zato sprejemajo izraze, s katerimi jih naslavljamo, četudi so ti navidezno ljubeznivi (npr. damice, punce, kaj boste?, hvala bako, recite dušo, goodbye sweetheart). Vse te izraze sem slišala tudi sama, zato jim moram verjeti.
Vprašanja starosti sem se začela lotevati pred štiridesetimi leti. Že takrat sem svoje starejše študente imenovala moji stari. Zdelo se mi je, da obstajajo mladi, srednje stari in stari – danes govorimo tudi o zelo starih.
Zakaj naj bi bilo z izrazom stari kaj narobe? Če sami ne bomo zagovarjali pravice, da smo stari, ponosni, neodvisni, svobodno misleči – kdo jo bo? Zakaj je star/stara/stari slabšalno? Zakaj moramo biti starejši (v najboljšem primeru), v slabših pa si nadeti etikete, kot je starostniki – skovanka iz socialističnega obdobja?
Ko je arhitektka Meta Kutin pripravljala katalog razstave Vizije so mesto 65+, se je o poimenovanjih posvetovala s starejšimi strokovnjaki. Nekateri so se jasno opredelili za pridevnik star/stara/stari – prepoznali so se kot stari strokovnjaki na svojem področju. Mnogim pa je bil ljubši izraz starejši, ki so ga dojemali kot vljudnejšega – tako kot moji prvi študenti.
Na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje smo se odločili za uporabo obeh izrazov: stari in starejši.
Dušana Findeisen