O, ja, prav res je tako. Danes jih mlada mamica pri prvemu otroku šteje krepko čez trideset. Seveda, boste rekli, saj prej ni imela pogojev. Potrebno je bilo zaključiti študij in če si pravi študent, tak, kot se šika, moraš vsaj leto ali dve vmes pavzirati, da si ogledaš Pariz, nato je potrebno poiskati službo, si kupiti res kvaliteten avto. Potem je potrebno ta avto še odplačati in če ni premožnih staršev, ga je mladež primoran odplačati sam. Preden pride do stanovanja, ki ima v krogu stotih metrov še nakupovalni center, telovadnico, vrtec, psihiatra in najboljšega prijatelja, tudi traja. In potem bi bilo potrebno to stanovanje, ko ga po nekaj letih končno najdejo, še odplačevati. A tukaj se zatakne, saj denarja ni. Dobre službe so redke, četudi je mladež izobražen do neba in nazaj. Poleg tega pa mora odplačati še vedno avto in kolo, ki je tako fantastično, da ima šestinšestdeset prestav, odplačati je potrebno tudi garderobo, o ja, brez znamk na oblačilih danes ne gre, in končno uvidi, da s stanovanjem ne bo nič. Zato ostane pri starših. Po možnosti dobi partnerja, ki ima enake značilnosti in kriterije ter prične se napeto razmišljanje – kam? K mojim ali k tvojim staršem?
O tem, da bi pričeli graditi svojo hišo, si večina niti sanjati ne upa. Kaj šele, da bi se resneje lotila gradnje svojega gnezda. Vedno, ampak vedno poskušajo najti čim več odgovorov proti in ne skušajo iskati rešitve, vsaj začasne. Saj se jih večina ne zaveda, da je takrat, ko je človek primoran pošteno stisniti zobe, še najbolj produktiven. Le kako naj nekaj takšnega sploh vedo, če pa nikoli niso niti poskusili nekaj narediti? Saj jim ni bilo treba, namesto njih smo mislili mi, starši.
Danes so naši otroci stari trideset let ali več, pa še vedno živijo doma. Nimajo svoje kuhinje, nimajo svoje zasebnosti. Niti tega ne pogrešajo. Zakaj le bi, vse imajo na razpolago. Niti se ne želijo osamosvojiti, saj bi to pomenilo, da je lepega za nekaj časa konec. Nihče jim ne bi kuhal kosila, nihče jim ne bi pral oblačil, še stroške bi morali plačevati sami, kar pa je že višek.
V današnjem času se vse več mladih sooča z depresijo. Vsak tretji potrebuje pomoč psihologa. Le zakaj? Zato, ker v življenju niso imeli stresorjev. Takšnih, ki bi jim pokazali, kako je potrebno živeti, kako se je potrebno boriti. Ničesar jim ni bilo treba. Ne razmišljati, ne plačati. Za vse smo poskrbeli mi, starši. Namesto njih smo plačevali in razmišljali.
Boste rekli, je že prav, da vsi živijo pod eno streho. To je vendar medgeneracijsko sožitje. Ne, ni. To je medgeneracijsko izkoriščanje. Danes še tako mizerne pokojnine mi, starši, namenimo kosilu za vse družinske člane, pa vnukom, plačamo vse stroške in smo tiho. Saj otroci ne zmorejo, kako bi le, v teh težkih časih?
Pa so res težki, ali je to le v naših glavah?
Zakaj potrebujejo stanovanja na najbolj dragih mestih? Zakaj ni dobro stanovanje nekje izven mest. Zakaj se ne znajo do svoje službe zapeljati?
So nas nekoč vprašali, če zmoremo? Če si želel službo, nisi bil primoran ponjo v mesto, oddaljeno z avtom, vlakom ali avtobusom eno uro (za kar danes dobijo povrnjene potne stroške!), moral si v tujino. Stran od svoje družine, stran od majhnih otrok. Da si lahko privarčeval s trdnim delom toliko, da si kupil parcelo v domovini. V nekaj letih si se vrnil, kupil parcelo, pomagali so tudi starši, po svojih močeh. Za cement si stal v vrsti že zelo zgodaj zjutraj, ko se še daniti ni pričelo. Delal si z lastnimi rokami in s pomočjo prijateljev - svojo hišo. V prostem času. Vmes si hodil v službo, skrbel za otroka in za piko na i poskušal narediti še šolo za boljšo prihodnost.
Nihče ni niti pomislil, da bi bil na bremenih svojih staršev, nihče ni niti pomislil, da bi namesto njih plačevali za življenje starši. In nihče ni imel težav z depresijo, saj ni bilo časa za kaj takšnega!
To je bilo nekoč. Trdo delo, garanje, težka pot do lastnega doma, do tega, da je bila družina preskrbljena s pomočjo lastnih rok in ne rok staršev. In morda smo danes prav zato tako popustljivi do svojih otrok. Ker smo jim želeli vse to omogočiti brez truda, brez dela, brez razmišljanja, brez odrekanja.
Kdo je kriv, da so naši otroci še vedno otroci, kljub temu, da so stari že trideset ali štirideset let? Nihče jim ni pokazal, kje so vrata, podaljšali smo jim korenine, nismo pa jih naučili, kako se vzleti.