Kaj reči in česa ne reči osebi z demenco? Konkretni primeri vsakodnevnih pogovorov

Demenca ne izbriše čustev. Spremeni pa način razumevanja, doživljanja in odzivanja. Prav zato so besede – in ton, s katerim jih izrečemo – izjemno pomembni.

Zakaj besede pri demenci štejejo še bolj

Oseba z demenco morda ne bo razumela zapletenih razlag, si zapomnila navodil ali se spomnila dejstev. Zelo dobro pa bo začutila, ali je bila slišana, spoštovana in sprejeta.

Čeprav se spomin krha, občutek varnosti ostaja. Namen pogovora zato ni popravljanje resničnosti, temveč ohranjanje odnosa.

Preberite tudi: Demenca: Prvi znaki, ki jih lahko prepoznamo sami

Kaj reči: besede, ki pomirjajo in povezujejo

Namesto popravljanja ali dokazovanja je bolje uporabljati kratke, jasne in pomirjujoče stavke. Takšne, ki dajejo občutek varnosti in podpore.

Primeri, ki pomagajo:

• »V redu je, tukaj sem.«

• »Vidim, da te to skrbi.«

• »Ni se ti treba spomniti, jaz bom pomagal/a.«

• »To je težko, razumem.«

• »To bova uredila skupaj.«

Takšni stavki ne zahtevajo razumevanja dejstev, temveč potrdijo čustvo, kar je pogosto najpomembnejše.

Česa ne reči: besede, ki lahko povzročijo stisko

Pogoste, a nehote boleče izjave so tiste, ki poudarjajo pozabljanje, napake ali izgubo sposobnosti.

Primeri, ki jih je bolje opustiti:

• »Saj sem ti že povedal/a!«

• »Kako se tega ne spomniš?«

• »To sploh ni res.«

• »Ne bodi smešen/smešna.«

• »Zdaj pa že pretiravaš.«

Takšni stavki lahko povzročijo sram, jezo ali zapiranje vase. Oseba ne pozablja namenoma.

Preberite tudi: VAJE ZA MOŽGANE: 8 enostavnih načinov za krepitev spomina in kognitivnih sposobnosti

Ko oseba govori nekaj, kar ni res

Eden najtežjih trenutkov je, ko oseba z demenco govori o dogodkih ali ljudeh, ki ne obstajajo več, ali vidi resničnost drugače.

Namesto da bi rekli »Tvoja mama je umrla že pred leti,« raje recite: »Povej mi kaj več o njej.« ali »Vidim, da jo pogrešaš.«

Resničnosti ni vedno treba popravljati. Pomembnejše je, da ostanemo v čustvenem stiku.

Kako postavljati vprašanja, da ne obremenjujemo

Odprta vprašanja so lahko zahtevna. Oseba z demenco se lahko ob njih počuti izgubljeno.

Namesto da vprašate: »Kaj bi danes jedel/jedla?« raje vprašajte: »Bi raje juho ali testenine?«

Manj možnosti pomeni manj stresa in več občutka uspeha.

Ton, obrazna mimika in tišina so prav tako del pogovora

Pri demenci ni pomembno le, kaj rečemo, ampak kako. Miren ton, počasen govor, očesni stik in potrpežljivost naredijo več kot dolge razlage.

Včasih je tišina boljša od besed. Prisotnost brez priganjanja ali popravljanja je lahko največja oblika podpore.

Preberite tudi: INTERVJU: depresija, žalost ali demenca?

Ko pride do jeze ali ponavljanja

Ponavljanje vprašanj ali stavkov ni kljubovanje. Je znak negotovosti. Namesto razdraženosti poskusimo odgovoriti enako mirno, kot prvič.

Če se pojavi jeza, je dobro pomisliti: kaj oseba v resnici čuti – strah, izgubo, zmedo? Odziv na čustvo je pogosto učinkovitejši kot odziv na besede.

Demenca spreminja spomin, ne pa potrebe po spoštovanju, toplini in človeškem stiku. Vsak pogovor je priložnost, da osebi z demenco povemo: »Vreden/na si. Tukaj si varen/na.«

Včasih prava beseda ni tista, ki popravi situacijo – ampak tista, ki pomiri srce.

Povzeto po Alz.org