Že ob sami misli, da bi morali to storiti, ste občutili neprijeten občutek in stiskanje v trebuhu. Razmišljali ste, kako bi se temu izognili in morda vam je kdaj celo uspelo, a vendar vedno to ni mogoče. Za te primere velja upoštevati nekaj načel podajanja konstruktivne kritike.
Pripravimo se.
Vnaprej si določimo namen srečanja, ki ga jasno ubesedimo že takoj na začetku. Pri tem bodimo konkretni in ne ovinkarimo. To bomo lahko storili le, če bomo vnaprej zbrali dovolj dejstev in informacij in vadili to, kar želimo povedati, oz. predvsem način, na katerega želimo konstruktivno kritiko podati. Tako si bomo povečali možnost, da se izognemo obtoževanju, obsojanju in poudarjanju negativnega. Konstruktivna kritika bo bolje sprejeta oz. bo imela pozitivne rezultate.
Osredotočenost na vedenje, ne na osebnost.
Vedenje je tisto, ki ga lahko spreminjamo, osebnostne lastnosti sicer tudi, vendar mnogo težje, zato naj bo poudarek vedno na vedenjih. Pri tem izhajajmo iz sebe in povejmo, kako smo doživljali neko situacijo, kako smo razumeli izrečene besede ali narejena dejanja. Uporabljajmo t. i. jaz-stavke in se izogibajmo ti-stavkom. Pri podajanju konstruktivne kritike se poskusimo vživeti tudi v sogovornika, ki morda sploh ne ve, da je karkoli naredil narobe ali rekel nekaj, ob čemer se nismo počutili dobro.
Pojasnimo, zakaj neko vedenje ni zaželeno.
Namesto da bi obtoževali in obsojali, sogovorniku raje pojasnimo, zakaj neko vedenje ni zaželeno oz. kakšne so njegove posledice. A še bolj kot izpostavljanje negativnih posledic vedenja je pomembno, da poudarimo pozitivne posledice novega vedenja oz. spremembe. Če namreč sogovornik ne vidi smisla v spremembi vedenja, te ne bo naredil.
Izogibajmo se posploševanju in primerjanju.
Pri podajanju konstruktivne kritike bodimo čim bolj konkretni in se izogibajmo uporabi besed: vedno, nikoli, dobro, slabo … Prav tako se izognimo primerjanju ljudi med seboj v smislu: »On to naredi zelo dobro, poskusi delati tako kot on.«
Dajmo sogovorniku možnost odgovoriti.
Konstruktivna kritika temelji na dvosmerni komunikaciji, zato dajmo sogovorniku dovolj časa, da pove svoje mnenje, tudi če to pomeni, da bo med pogovorom nekaj trenutkov tišine. Običajno nam je tišina neprijetna, zato začnemo govoriti. Vendar sogovornik včasih potrebuje nekoliko več časa, da nam lahko odgovori oz. da sploh oblikuje svoj odgovor. Pomagamo mu lahko s postavljanjem spodbujajočih vprašanj.
Bodimo pripravljeni na čustveni odziv sogovornika.
Ljudje kritiko, tudi konstruktivno, sprejemamo na različne načine, zato bodimo pripravljeni na jezo, žalost, celo solze sogovornika. Pomembno je, da ostanemo zbrani in mirni, predvsem pa profesionalni. Tudi če sogovornik uporablja žaljive opazke, ohranjajmo asertivno komunikacijo. Če pogovor kljub vsemu postane preveč čustven, predlagajmo odlog na poznejši čas.
Pustimo sogovorniku možnost, da sam išče rešitve.
Kadar sami najdemo rešitev, nimamo občutka, da nam je bila ta vsiljena in jo lažje sprejmemo ter implementiramo. Če sogovornik rešitve ne najde, mu pri tem pomagamo z raznimi vprašanji ali razmišljanji, lahko pa kakšno idejo podamo tudi mi, nato pa sogovornika povabimo, naj kakšno pove tudi sam.
Dogovorimo se za konkretne, merljive in časovno določene ukrepe.
Prednost jasnih ukrepov je lažja sledljivost, ali je ukrep dosežen. Tako bo tudi oseba, ki smo ji dali konstruktivno kritiko, natančno vedela, kaj od nje pričakujemo. Lažje bo sledila svojemu napredku, prav to pa pogosto deluje motivacijsko. Preverimo tudi, ali sva oba s sogovornikom ukrepe razumela enako, zato srečanje zaključimo s povzetkom pričakovanj in nadaljnjih ukrepov.
Za konec pa le še to – med podajanjem konstruktivne kritike ohranjajmo zavedanje, da njeno bistvo ni v merjenju moči. Ne gre torej za to, kdo ima prav in kdo ne, kdo bo zmagovalec in kdo poraženec. Prav tako se zavedajmo, da namen podajanja konstruktivne kritike ni prisiliti sogovornika, da se spremeni. Njen namen je ozavestiti in ubesediti vedenje, ki je moteče, ter poiskati skupne rešitve, pri čemer je pomembno zavedanje, da drugega ne moremo prisiliti v spremembo.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj