Čemu se izogibamo življenju v sedanjosti? Običajno z namenom, da bi pozabili na to, da s svojim sedanjim življenjem nismo zadovoljni, s tem pa se izognemo tudi temu, da bi naredili korenito spremembo.
Nič ni narobe, če se spominjamo preteklosti, obujamo spomine na prijetne dogodke in se spomnimo tudi tistih, ki smo jih doživljali kot neprijetne. Obstaja pa razlika med spominjanjem preteklosti in »življenju« v njej. V prvem primeru namreč prevzamemo odgovornost za svoje odločitve, prenehamo iskati izgovore in živimo polno v sedanjosti, brez ohranjanja zamer in nekoristnih čustev, ki jih doživljamo ob misli na pretekle dogodke. V drugem primeru pa gojimo zamero, jezo, žalost, razočaranje, sram in še kaj ter iščemo vzroke zanje v preteklih situacijah in ljudeh, ki so bili v njih prisotni. Iščemo krivce za svoje sedanje nezadovoljstvo in jih najdemo v preteklih dogodkih in ljudeh, ki so bili takrat zraven.
Kadar ostajamo v preteklosti, verjamemo, da je ta tista, ki določa našo sedanjost, ne pa, da jo kreiramo in posledično lahko tudi vedno spremenimo sami. Kako? Tako, da se spremenimo mi. Da sprejmemo, da je preteklost minila in ne glede na to, kako vneto podoživljamo minule dogodke, se ti ne bodo spremenili. Vsa jeza in zamera tega sveta ne bosta spremenili tega, kar smo izkusili, in ne bosta dosegli, da bi dogodek, ki se ga tako vneto spominjamo, iz našega spomina izginil. Ravno nasprotno, s čustvi, s katerimi se nismo soočili, ga še naprej ohranjamo pri življenju. Če torej želimo polno živeti v sedanjosti, se je treba najprej soočiti s čustvi, ki jih izkušamo ob misli na preteklost. O tem, kako to storimo, sem že pisala; pri tem smo lahko uspešni sami ali pa ob podpori.
Da bi to sploh želeli storiti, se je pomembno zavedati, da v preteklosti ostajamo le zato, ker nam to prinaša koristi, ki pa se jih pogosto ne zavedamo oz. smo celo prepričani, da jih sploh ni. Pa vendar so. Čemu bi drugače to počeli, ko pa vse, kar počnemo, delamo zato, ker od tega nekaj imamo. In če še vedno verjamete, da od ostajanja v preteklosti nimate koristi, potem se je smiselno vprašati, čemu to počnete. Le čemu bi počeli nekaj, od česar nimamo koristi?
Koristi, ki jih imamo od nenehnega obujanja enih in istih spominov, lahko najdemo. Poiščimo tih in miren prostor, nekaj minut namenimo zavestnemu dihanju, po umiritvi pa preprosto postavimo vprašanje: »Kaj imam od tega, da nenehno obujam spomin na ta dogodek? Kaj mi to prinaša?« Vzamemo svinčnik in papir in zapisujemo vse misli, ki se pojavijo kot odgovor na zastavljeno vprašanje.
Poleg izogibanja sedanjemu nezadovoljstvu med pogoste koristi vračanja v preteklost spada tudi ostajanje v svoji coni udobja in izogibanje spremembam, ohranjanje izgovora za naše pomanjkljivosti oz. lastnosti, ki jih pri sebi ne maramo, nismo pa pripravljeni ničesar v zvezi z njimi storiti itd. V življenju npr. nismo tako uspešni, kot bi si želeli biti, vendar pa glede tega nismo pripravljeni veliko storiti. To bi namreč pomenilo, da moramo narediti spremembe, stopiti iz svoje cone udobja in se aktivirati. Namesto tega se raje nenehno spominjamo situacij iz otroštva, v katerih nismo prejeli podpore in ljubezni staršev na način, kot smo si želeli, spominjamo se vseh trenutkov, ko bi nam lahko rekli, da so ponosni na nas, pa tega niso storili ipd. Poleg obujanja takšnih spominov hitimo drugim ali sebi razlagati, da naša neuspešnost pravzaprav ne preseneča, ko pa nas straši pri ničemer niso podpirali ali nam dali vedeti, da nas imajo radi in so ponosni na nas.
Enako kot z ostajanjem v preteklosti pridobivamo določene koristi, pa ima to tudi kar nekaj negativnih posledic. Med najbolj očitnimi sta gotovo, da življenje teče mimo nas, ne da bi ga res živeli ter da čas in energijo namenjamo nečemu, česar ne moremo spremeniti. S tem se pripravljamo na prihodnost, ki ne bo nič drugačna, kot je naša sedanjost – na takšno torej, s katero ne bomo zadovoljni. Naj omenim še ohranjanje nerealnega upanja, da se bo situacija čudežno spremenila, tako da bomo dosegli zadovoljstvo, ne da bi ob tem naredili kakšno spremembo. Tudi to je namreč pogosta negativna posledica. In še kakšna bi se našla oz. jo na enak način kot prednosti poiščemo sami. Kaj bo na koncu pretehtalo – koristi ali negativne posledice, pa je tako, kot pri marsičem drugem, odvisno le od nas.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.