V dolini Yeti – Oghüz (Dolina sedmih bikov)
Severna obala Issyk-Kula je zelo podobna turistično močno razviti severni obali Blatnega jezera na Madžarskem. Naselja lepo urejenih hišic, novi hoteli, vrtovi in nasadi marelic, prodajalci ob poti, reklamni napisi in še kaj – razlika je le v tem, da stojijo tukaj namesto stojnic iz trstičja preštevilne jurte, v katerih prodajajo kumis, šašlik, nan in kar je še takega, da sodi v »turški« svet. Sabir nam je predlagal, da se v Cholpon-Ati med petroglifi ne bi predolgo zadrževali, da pridemo še pred nočjo v Dolino sedmih bikov . Ni nam šlo v glavo, zakaj takšno ime. Povedal je, da bomo videli na poti v dolino pri vhodu vanjo sedem zanimivih skalnih formacij iz rdečega peščenjaka, ki so zelo podobne bikom. Sicer pa domačini, torej nomadi, ki so edini prebivalci doline (in še to le od pomladi do konca poletja) pripovedujejo tudi veliko prigod o srečanjih z legendarnim , skrivnostnim bitjem iz gozdov - Jetijem, in tako ima dolina dejansko dve imeni.
Petroglife v Cholpon-Ati smo si ogledovali v največji pripeki, a bilo je vredno truda. Orjaške skale, ki jih je bilo vse polno na kar nekaj hektarjih površine, so poslikane s prizori lova, torej izvirajo iz sive davnine, ko so v teh krajih ljudje še skupinsko lovili tako snežne leoparde kot še danes živečo visoko divjad. Kompleks je slabo zavarovan, tako so na monolitih vidne tudi novodobne »čačke« obiskovalcev. Prizori lova dajo krila domišljiji in lahko tudi brez komentarjev vodnika zaslutiš, kako so ljudje tod okoli živeli v pradavnini.
Iz Cholpon-Ate smo nadaljevali pot proti vzhodnemu koncu jezera, obiskali Karakol in nato zavili v hribe. Po izjemno slabi makadamski poti, kjer smo se s težavo prebijali preko napol porušenih lesenih mostov , ki prečijo številne potočke in rečice, smo dospeli v Jetijevo dolino.
Pričakal nas je prekrasen pogled na naselje jurt ob divji rečici, nad jurtami pa visoke planine, sijoče v žaru popoldanskega sonca. Okrog jurt govedo in številni konji na paši. Pričakala nas je upravnica kampa, nas povabila v največjo jurto na čaj in še topel kruh z mareličnim džemom. Vesela je vsakega turista, kajti jurtišče financirajo pač iz denarja, ki ga prinesejo turisti. Ko smo si spočili in našli svojo jurto, nas je napotila na pešpot, ki vodi do naselja nomadov, kjer smo srečali veliko družino pastirjev in prvič okusili tudi kobilje mleko – kumis. Osvežilna pijača precej nenavadnega, kiselkasto-trpkega okusa, nam je v naslednjih dneh postala kar všeč. Navadili smo se piti kumis namesto ustekleničene vode, ki je v planinah pač ne moreš nikjer kupiti. Družina pastirjev nas je sprejela, kot da smo dobri stari znanci, in preden smo se poslovili, so zaprosili, naj jih skupinsko fotografiramo in nekako pošljemo fotografijo na naslov, ki so nam ga napisali na košček papirja. Med fotografiranjem so vidno uživali. Za darilo smo dobili polni plastenki kumisa.
Noč v jurti je bila posebno doživetje. Bilo je hladno, tako da smo se morali prvikrat pošteno obleči, in ker je bil strop jurte odprt, sem lahko pred spanjem opazovala zvezde na temnem nebu in prisluškovala glasovom iz okolice. Vonj po iglavcih se je mešal z vonjem po vlagi, ki je prihajal od deroče reke nedaleč proč. Rečna voda je nujna za pripravo hrane, pomivanje posode, osebno higieno in pijejo jo živali med pašo. Na preprostih ležiščih pod številnimi odejami si kot buba v ovojnici, a je dovolj udobno, da se spočiješ. Prostor »ogrevajo« tudi pisani širdaki, na katerih so razporejena ležišča, obenem je z njimi obdana stena jurte. Širdaki so iz filca šivane preproge in pregrinjala. Najlepše je mogoče videti in kupiti v Kochkorju ( Kočkorju ), kamor smo se namenili po dveh dneh počitka v Jetijevi dolini.
Širdaki iz Kočkorja
V Kočkorju se preprosto moraš ustaviti. Mesto je sicer manj zanimivo, precej umazano, kaotično, a znamenite širdake je pač treba videti. Krajani si z izdelovanjem preprog in ogrinjal iz ovčjega filca služijo vsakdanji kruh, prodajajo jih pa po vsej deželi. A center obrti je prav v Kočkorju. Širdake so šivali že od nekdaj. Nomadska jurta je vselej opremljena z njimi. Ležijo na tleh, da ne zebe v noge, obdajajo steno, da veter ne prodre skozi ogrodje jurte, z njimi se pastirji tudi pokrivajo. Gre za posebno tehniko šivanja »plast na plast« raznobarvnih ornamentov iz filca, ki v končni fazi tvorijo precej debel, kompakten, lepo pisan uporabni ali okrasni predmet. V Kočkorju je za turiste na ogled več domačih delavnic, ki so nameščene v jurtah – izdelovalke širdakov predstavijo postopek, seveda pa rade tudi kaj prodajo. Izdelki niso ravno poceni, za manjši širdak ( 50x70 cm) je treba odšteti vsaj 15 dolarjev. Za tamkajšnje razmere je to kar nekaj denarja (1 USD = 39,5 somov, torej dobi šivilja za en širdak 60 somov, kar je zanjo že lep zaslužek). V Kočkorju pa imajo tudi solidno urejeno specializirano prodajalno širdakov, kjer dobiš za kupljen izdelek še certifikat, ki je dobrodošel na meji, če bi te temeljiteje pregledali. A to se nam ni zgodilo.
V mestu , ki je en sam bazar, smo dobili tudi tipične kirgiške pastirske klobuke (belo-črni, precej visoko štrleči in praktični, ker so zložljivi), ki jih moški nosijo tudi kot vsakdanje pokrivalo. Ženske so bile tudi v Kirgiziji odkrite, le takšnih, ki bi nosile hlače, nismo videli. Dolga pisana obleka z dolgimi rokavi je v deželi nekakšen standard oblačenja.