Changu narayan
V Katmandujski dolini, 4 kilometre severno od Bhaktapurja, stoji znameniti hindujski tempelj Changu narayan. Leži na griču, s katerega se odpira krasen pogled na vso dolino. Znan je po zapisih na kamnitih stebrih pri vhodu v tempelj, in sicer gre za najstarejše besedilo v nepalščini, izvirajoče iz leta 464 našega štetja. Vsebina je nadvse zanimiva: pripoveduje o sinu kralja Mandeve, ki mu uspe po očetovi smrti prepričati mater, da se ne pusti kot žalujoča vdova sežgati na grmadi. Tempelj je tudi krasen primer nepalske sakralne arhitekture.
Katmandujska dolina se ponaša z znamenitima mega-stupama, ki sta po ves dan oblegani od množice domačih in tujih obiskovalcev. To sta Svayambunath v zahodnem delu Katmanduja in Bodnath, do katerega se je treba peljati kakšen kilometer severovzhodno od prestolnice. Stupa je budistično versko obeležje (na Tibetu čörten), nekakšen simbol pomembnih dogodkov, povezanih z vero. Poloblo telo stupe je simbol popolnosti, v svoji notranjosti pa lahko hrani pomembne relikvije. V sredi stupe je palica (jedro, stolp), ki pomeni povezavo z univerzumom, ki kopiči energijo in vpliva na vse živo na svetu. Lahko obeležujejo grobove umrlih.
Obe nepalski velikanki, Svayambunath in Bodnath, sta res občudovanja vredni. Že od daleč te opazujejo Budove oči, narisane na vseh straneh stolpa, ki se dviguje v nebo nad mogočno poloblo, veselo vihrajo pisane molilne zastavice in ljudje prižigajo oljenke v templjih ob stupah. Torej živita budizem in hinduizem tudi tukaj složno z roko v roki. Reka vernikov in turistov nikoli ne presahne. Od Svayambunatha na obrobju Katmanduja se odpira očem obiskovalca vsa razkošna lepota Katmandujske doline. Ponoči je stupa čudovito osvetljena, tako da jo lahko občuduješ iz vsakega »kotička« prestolnice.
Mesto mrtvih
Posebno zanimiv je Pashupatinath – mesto mrtvih ob sveti reki Bagmati. Tako kot Varanasi v Indiji je Pashupatinath romarsko, kultno središče hindujcev - ne le Nepalcev, ampak prihajajo sem tudi Indijci, Malezijci in še kdo. Zlati tempelj Pashupathi je sveti kraj, kamor ne-hindujci nimajo vstopa. Turisti smo si ga lahko ogledali z druge strani reke Bagmati, kjer je urejen park s številnimi lingami (simboli spolnosti) boga Šive. Pravijo, da prihajajo sem ženske, ki ne morejo zanositi, in darujejo pri lingamih.
Verski obredi potekajo v Pashupatinathu od jutra do večera, vse dni v letu. Sliši se petje, diši po kadilu, romarji pa obredno prižigajo oljenke, se kopajo v sveti reki Bagmati, splavljajo cvetlične ladjice … in tukaj na obrežju reke Bagmati obredno kremirajo mrtve, kakor predpisuje hinduizem. Brez nadaljnjega smo lahko prisostvovali sežigu trupel, fotografirali, spraševali in opazovali dogajanje. Lokalni vodnik nam je pojasnil, da imajo ločene sežigalne ploščadi za navadne ljudi in tiste, ki so pomembnejši (VIP). Za sežig trupla je potrebno zagotoviti 250-300 kilogramov lesa. Obred se začne tako, da truplo zavijejo v belo platno (barva bolečine, žalosti), nato še v oranžno (barva žrtvovanja). Položijo ga na stopnišče nad reko, kjer se družina od preminulega poslovi tako, da vsak prinese v dlaneh vodo iz reke in jo zlije na truplo. Nato položijo telo na pripravljeno grmado. Če umre oče, zaneti v mrtvečevih ustih ogenj najstarejši sin, če umre mati, pa najmlajši. Truplo gori 2-3 ure, kar ostane, pa stresejo v Bagmati. Prastar običaj, ki izvira iz prepričanja, da je smrt nekaj umazanega in je zato treba truplo sežgati. Tudi v Nepalu velja, da ne sežigajo sadujev, nosečnic, ljudi, ki so umrli od kačjega pika, in samomorilcev. Pokopljejo jih ali vržejo v reko.
Ogledali smo si bivališča sadujev nekoliko izven mesta na skalni pečini. Izvedeli smo, da je pravih sadujev – svetih mož, puščavnikov, ki hodijo goli, namazani s pepelom, se pred civilizacijo umaknejo v jame, pečine in tam neprestano meditirajo – že res malo, kajti tudi oni se prilagajajo turističnemu vrvežu, si služijo denar s fotografiranjem itd. Srečevali smo jih na vsakem koraku in res so bili zelo prijazni, radi so sprejeli ponujene darove ali se za nekaj rupij fotografirali z nami.
Poleg Katmandujske doline si v Nepalu vsekakor velja ogledati čudovito jezero Pewa, nacionalni park Čitvan, prevoziti zanimivo pokrajino ob južni meji (Terai), alpinisti pa imajo v Nepalu seveda številne cilje, saj je prav iz nepalske strani mogoč dostop do lepega števila himalajskih vrhov.
Srečanje z zanimivo deželico smo sklenili z mislijo, da je Nepal resnično cilj, za katerega se splača potruditi. Najbolje čim prej, kajti čez nekaj let bo gotovo spet vrvelo turistov in bo teže najti prijetne kotičke miru in tišine.